Tiskane izdaje
Pokljuka – Dolgi dve leti sta naokrog, odkar je na gorenjski planoti gostovala svetovna biatlonska elita. V tej sezoni je vnovič napočil čas za veliko predstavo, ki se bo začela danes z moškim šprintom. Pričakovanja navijačev so izjemna, udarni adut pa Jakov Fak.
Po mrazu je Rudno polje včeraj razkrivalo prepoznavno zimsko podobo, po beli odeji nikakor ne. Jutro je serviserjem in kmalu za njimi trenerjem s tekmovalci ponudilo 17 stopinj pod ničlo, »material« za lepo pripravljene proge pa je to pot bolj ali manj iz umetnega snega – naravnega je le še za skromen vzorec. Kajpak ob temperaturah v zadnjem tednu ni bilo nikakršnih dvomov o delovanju snežnih topov, tudi brezvetrje obljublja nadvse spodobne in regularne razmere za tekmo, na kateri se bo danes predstavila tudi četverica slovenskih adutov.
»To ste dejali vi, ste pa zelo blizu resnici,« je bil navihan in očitno dobro razpoložen glavni trener slovenskih reprezentantov Uroš Velepec ob namigu o današnji postavi: Jakov Fak, Klemen Bauer, Peter Dokl, Janez Marič. Največ vprašanj je bilo glede slednjega, saj ga zaradi viroze ni bilo med navzočimi na zadnji tekmi v Hochfilznu, tam je manjkal tudi Simon Kočevar. »Simon je staknil okužbo, pregled krvi bi lahko podrobneje razkril, za kaj gre, Janeza pač en teden ni bilo na treningu. Pri obeh pa je najpomembnejše osebno počutje na progi,« pravi dr. Matej Svetec, reprezentančni zdravnik.
Vodilni adut slovenske izbrane vrste seveda ostaja Fak. Marca je navdušil športno občinstvo s prvim slovenskim naslovom svetovnega prvaka v biatlonu, pred dnevi je zablestel na Tirolskem s 3. mestom v šprintu in nato zmago v zasledovanju. Za en dan se je sprostil v svojem okolju Gorskega Kotarja, po kratkem oddihu se je preselil na Pokljuko. »No, snega je pri nas doma precej več kot tu,« je razkril glavno razliko. Na Hrvaškem je za hip stopil tudi na alpske smuči: »Z bratom sva uprizorila večerni pohod po našem smučišču, ki nima uporabnega dovoljenja, zato vlečnica ne obratuje. Po dvajsetih minutah hoje sva prismučala dol.«
Heca je bilo kmalu konec, sledila je selitev na Pokljuko, ki jo slovenski Hrvat pozna do najmanjše podrobnosti. »Če mislite, da imamo zato kakšno prednost pred tekmeci, ne bo držalo. Prvič smo šli na urejeno tekmovalno progo. Tako kot vsi drugi, ki so se iz Hochfilzna preselili na to tretjo postajo. Toda seveda bomo tako kot vsi tudi mi poskusili uveljaviti svoje sposobnosti. Vseeno se doma bolje počutimo, zato bomo storili vse, da bi bili naši privrženci zadovoljni z videnim,« je še povedal slovenski junak iz Hochfilzna.
Kot vedno v teh zadnjih dneh, je bil Fak tudi včeraj dobre volje, zresni se le ob misli na vneto ramo ali na morebitne težave s prstom na roki ob nizkih temperaturah. Pri slednjem je previden, glede rame pa je redno pri maserju Mitji Račečiču. Jasno, da takšnih vnetij niti čudežne roke omenjenega Štajerca ne morejo odpraviti čez noč.
Med obrazi s slovenskega severovzhoda smo včeraj na prizorišču srečali tudi Saša Grajfa. Nekoč nepogrešljivi reprezentant in tekmovalec na petih olimpijskih igrah bo vnovič pomagal pri režiji TV-prenosov. A tako pri njem kot tudi drugih upokojenih biatloncih, vključno z nepozabno trikratno zmagovalko tekem za svetovni pokal Andrejo Koblar (dekliško Grašič), se nam pogosto zdi, da bi bili lahko bližje svojim naslednikom. Prav ob njihovi pomoči bi se verjetno lahko tudi temeljiteje lotili širjenja domače baze, iz katere slovenska reprezentanca ta čas komaj sestavi moško štafeto, ženske pa tudi nazadnje na Tirolskem ni imela. Teji Gregorin in Andreji Mali se bo sicer jutri prvič v sezoni na tekmi svetovnega pokala pridružila Lili Drčar.
Pokljuški spored je za širše občinstvo letos zelo mikaven, zanimanje naj bi pritegnili predvsem preizkušnji v zasledovanju in skupinskem štartu. Uvodna dneva 17. tekme za svetovni pokal pod streho pokljuških prirediteljev pa prinašata šprint. »Res bo preizkus kratek, a obenem zelo zahteven,« pravi Fak, zavedajoč se, da bo popoldan, ko se bo sonce skrilo za bližnje vršace, temperatura krepko pod ničlo. V takšnih razmerah pa niti za šampione najvišje ravni ne bo lahkega dela.
