Jakov Fak: Zaradi potnega lista nisem nič bolj Slovenec in nič manj Hrvat

Leto je naokrog, Jakov Fak je vstopil v svojo drugo sezono z dresom slovenske biatlonske reprezentance. V prejšnji zimi vseh ciljev ni uresničil, ustavili sta ga bolezen in nato poškodba prsta, zavoljo katere je moral izpustiti tudi svetovno prvenstvo. Bronasti olimpijec od zime 2011/12 pričakuje precej, uvod pa ni bil prav odmeven. Siniša Uroševič

Že drugič zapored se vam ni posrečil nastop v šprintu, nakar s tem izhodiščem ni bilo več možnosti za visoko uvrstitev v zasledovanju. Vam je neprepričljiv štart prišel do živega, četudi gredo vsi kazalci v smer vaše odlične pripravljenosti?

Prvič se na svoji športni poti srečujem s posebnim bremenom. Ustvaril sem si ga sam, obenem tudi javnost pričakuje od mene precej. Ko sem bil mlajši, no tudi pri 24 letih nisem ravno star (smeh, o. p.), se nisem z ničemer obremenjeval ter sem tudi zato prav sproščeno nastopal na tekmah najvišje ravni, bodisi olimpijskih igrah bodisi svetovnem prvenstvu. Zdaj pa sem v stanju, kakršnega nisem poznal. Prav zaradi te neučakanosti in izjemne želje se nisem ustrezno zbral za petkovo streljanje stoje, nakar mi je tekma šla po zlu.

Je ta neučakanost še hujša, ker pač v prejšnji zimi – seveda ne po svoji krivdi – niste uresničili vseh ciljev in povrhu v svoji prvi sezoni za Slovenijo ostali brez svetovnega prvenstva?

Zagotovo. Po vseh tistih zapletih in končno pridobljeni možnosti nastopa za slovensko reprezentanca sem sanjal o uspešni sezoni. Prve stopničke so mi pred enim letom vlile moč in samozavest, nato pa se je začelo zapletati z zdravjem. V moštvu je sredi januarja kosil virus, komaj dobro sem ozdravel, pa mi je zmrznil prst. Kot veste, je bilo takrat zame sezone nepričakovano konec …

Okrevanje je bilo res dolgo, kajne?

Dolgih, dolgih šest mesecev. Nisem si mogel predstavljati, da bo šlo za tako zoprno poškodbo. Toda, kdor je kadarkoli izgubil kožo na kazalcu in čakal na »obnovitev«, bo dobro vedel, o čem govorim. Najprej ničesar ne občutiš, nato pa pri slehernem dotiku ne gre brez bolečine. Moraš biti hudičevo previden in na koncu tudi potrpežljiv. V dneh poškodbe izgine občutek za streljanje, privajanje na staro stanje je dolgotrajno. Res, že krepko smo vstopili v poletje, ko se je koža povsem obnovila.

Nato pa ste pri pripravah padli in si poškodovali ramo …

Pa sem jo odnesel bolje, kot sem si sprva mislil. Danes ne občutim nikakršnih težav več, niti s prstom niti z ramo, seveda bo treba le še počakati, kako se bo kazalec obnesel v pravem zimskem mrazu. Seveda pa bom poslej previdnejši in ukrepal takoj, ne pa, da mi gre po zlu več mesecev, vključno z najpomembnejšim delom tekmovalne sezone.

Sicer ste nam pred tremi tedni na pokljuški novinarski konferenci razgrnili načrt uvrstitve v skupnem seštevku sezone med najboljših 15. Tudi danes, po le delno uspešnih uvodnih dveh postajah, razmišljate podobno?

Sprva sem se celo spogledoval z višjo letvico, toda prav prejšnja zima mi je razkrila vso nepredvidljivost športnikovega življenja. Nikdar ne veš, kaj vse ti lahko prepreči želje in načrte, ker pa sem prepričan o svoji dobri pripravljenosti, prav tako ne razmišljam o nižjih uvrstitvah kot omenjenem 15. mestu. Vem, zdaj v Hochfilznu in niti prej na Švedskem nisem potrdil takšnih pričakovanj, a le povsem se moram sprostiti, pa se bo zasukalo na bolje.

Delujete zelo odločno in zbrano. Tudi konkurenca vas ceni kot profesionalca, takšni pa se v športu nikdar ne vdajo.

Brez vloženega dela ni uspeha. Poglejte, jaz se zdaj ne vračam v Slovenijo, pač pa bom ostal kar tu v Hochfilznu, da bi se še bolje spoznal s to progo in kar najbolje pripravljen pričakal tekmo, ko se bomo namesto v Franciji spet pomerili na tem avstrijskem prizorišču. Z dobrimi rezultati bi rad vrnil trenerjema in vsem drugim spremljevalcem v slovenski reprezentanci za ves trud in zaupanje.

Sicer pa se je leto zasukalo naokrog po vseh zapletih ob vašem prestopu od hrvaške reprezentance k slovenski. Kakšni so spomini na tiste dni napetosti, povišanih tonov in igre s posameznikovo usodo?

Nikomur ne privoščim, da bi se znašel v takšni godlji. Prav zato sem danes še posebej motiviran nastopati za Slovenijo in dosegati dobre izide. Tudi tako bi se rad zahvalil vsem za pomoč. Ne vem, spomini na tiste zadnje mesece pri hrvaški reprezentanci pa so prav mučni. Težko je tekmovati za zvezo, pri kateri ne občutiš podpore. V hrvaškem športu preprosto ni posluha za biatlon. Čeprav jih ni prav veliko, ki bi osvojili olimpijsko kolajno. Dobro se zavedam, da je biatlon v domovini ob mojem odhodu v Slovenijo izgubil pri svoji prepoznavnosti, toda nihče se ni trudil, da bi bilo kaj drugače. Če pa izvzamemo biatlon, pa je vsakršna razprava o moji pripadnosti domači deželi povsem brezpredmetna. Dobil sem slovenski potni list, da bi lahko uresničeval svoje športne cilje. Zaradi tega pa nisem prav nič manj Hrvat in prav nič bolj Slovenec. Vesel pa sem lahko le, da so me pri slovenski reprezentanci tako lepo sprejeli.

Kakšni pa so vaši sedanji stiki na Hrvaškem?

Pozitivna plat še vedno ostaja. Prijatelji se veselijo slehernega uspeha, uživam ob vrnitvah v domači Mrkopalj, tisti novinarji, ki so me spremljali prej, še vedno poročajo o mojih dosežkih. S svojo matično zvezo pa nisem ohranil nikakršnega stika. Včasih ne morem razumeti, da je to tako, a zdaj sem član slovenske reprezentance in predvsem razmišljam, kako bi se kar najbolje odrezal v ostri mednarodni konkurenci.

Pa so se uresničila vsa vaša pričakovanja po prestopu k slovenskemu taboru? Seveda pustimo ob strani nesrečen zaplet s prstom.

Težko je sanjati o uresničitvi vsega glede na denarno krizo. Pa vendarle – želel bi si včasih, da bi lahko pogosteje vadili kje drugje in spoznavali tudi druga vadbišča. Seveda je sijajno, ko imamo zdaj na Pokljuki lep center, toda prav nič ne bi bilo narobe, če bi odšli tako kot nekoč na priprave v Skandinavijo. Sleherno strelišče ohranja svoje značilnosti, če vadiš bolj ali manj le v istem kraju, se ti to morda pokaže med zimo. Tudi na to tekmo v Hochfilzen smo prišli prepozno. V poldrugi uri treninga dan pred nastopom pač ne moreš doseči povsem brezhibne pripravljenosti za tekmo. Prav zato sem se odločil ostati tukaj in pričakovati naslednjo tekmo. Zame prav vsak trening na prizorišču tekme šteje precej.

Obstaja kakšen biatlonski kraj v sezoni, kamor vedno radi zahajate?

Povsod je pravzaprav po svoje mikavno, a Östersund na Švedskem je zame prav poseben. Ustrezata mi proga in štadion, lepo je tekmovati na evropskem severu, tam sem tudi prvič kot slovenski reprezentant stal na stopničkah. Tekme so v večernem terminu, kar me prav veseli. Saj ne, da bi bil zjutraj zaspan, toda lažje se prilagajam tekmovalnim nalogam pozneje kot pa kmalu po zajtrku.

Kako pa občutite konkurenco, glede interne v reprezentanci ste zdaj jasna št. 1?

Ha, vedno je lažje, če imaš v ekipi nekoga, ki je boljši od tebe in se tako še posebej motiviraš. Tarje Bø je nazadnje osvojil kristalni globus, a že v norveškem moštvu je moral »tekmovati« z izkušenejšimi Bjørndalnom, Svendsenom, Bergerjem. Dobro se zavedam svoje odgovornosti v slovenski vrsti, vem, da javnost prav od mene pričakuje največ in zdaj se spoznavam s svojo novo vlogo. Moram se le sprostiti, pa mi ne bodo ušli odmevni dosežki.

Glede prihodnosti v slovenskem biatlonu pa ste verjetno zaskrbljeni. Jedro reprezentance se že dolgo ne spreminja, nasledniki so redki …

Drži, da Janez Marič in Vasja Rupnik sodita med izkušenejše športnike, selekcija ni takšna kot pri nekaterih velesilah. Med mlajšimi bi podčrtal navzočnost Simona Kočevarja. Strelja odlično, včasih v njem prepoznam samega sebe. Seveda ni vse skupaj sanjsko, a prav ta novi objekt na Pokljuki omogoča razvoj biatlona. Všeč mi je tudi, da pri vas ni toliko izgovorov kot v moji domovini. Poglejte, zakaj ne bi v Mrkoplju v Gorskem Kotarju uporabili pokljuškega recepta? Slišim, da ni baze. Če se ne potrudiš, potem je seveda ni! Toda Zagreb in Reka sta veliki mesti, z naskokom največji na zgornji polovici Hrvaške. Iz metropole je dobra ura vožnje do Mrkoplja, iz Reke je pot za polovico krajša. Mar je od Ljubljane ali Kranja bližje do Pokljuke? Pa vedno znova, ko pridem na to gorenjsko planoto, vidim polno otrok in rekreativcev od vsepovsod.

Ko vas takole človek posluša, lahko občuduje vaš optimizem in veder pogled na prihodnost slovenskega biatlona. Lahko pa bi prižgali tudi alarmne signale, mar ne?

Brez vztrajnosti uspeha ne bo. Od leta 2000 hodim na Pokljuko, odprtih ust sem spremljal priprave Janeza Mariča in drugih slovenskih reprezentantov. Šport je za otroka čudovita zadeva. Najlepše je pa, ko imaš vzornika in si želiš biti takšen kot on. Baza v Sloveniji pa le ni tako ozka, kot si morda mislite. Le delati je treba. Ni vrag, da v stotih vaseh ne boste našli vsaj enega talentiranega otroka in ga usmerili v biatlon.