Kocijančič: Če bi izvedel za podkupovanje, bi naredil škandal

Janez Kocijančič že dolgo ni bil tako potrt, kot je bil po planiškem porazu v boju za nordijsko SP leta 2019. Med četrtkovo razglasitvijo v Barceloni je le zmajeval z glavo, po njej pa resno razmišljal o tem, da bi umaknil svojo kandidaturo za podpredsednika in člana predsedstva Mednarodne smučarske zveze (FIS). Bolj kot sistem so ga razočarali ljudje, ki so ga pustili na cedilu.

Zakaj vas je razplet glasovanja – glede na to, da dobro veste, kam gre trend športne politike – tako presenetil?

Treba je biti objektiven in priznati, da so bili vsi kandidati odlični; tudi Almati, čeprav podobno kot pred dvema letoma Zakopane ni prejel nobenega glasu. Ob Kazahstancih imata seveda tudi Oberstdorf in Seefeld celotno infrastrukturo, vsi trije tekmeci pa so finančno močnejši od nas. Zmotilo me je, morda celo potrlo, spoznanje, da ljudje, s katerimi sem se pogovarjal o podpori, niso držali besede. Sam namreč sleherno obljubo, ki jo dam, tudi izpolnim.

Zakaj po vašem niso držali besede?

Ko sem razmišljal, zakaj so mi obrnili hrbet, sem prišel do ugotovitve, da je verjetno prišlo do kupčkanja med svetovnima prvenstvoma v alpskem in nordijskem smučanju in si je več dežel med seboj ponujalo podporo. Zanimivo, da nista zmagala kandidata, ki ju je predvidela mednarodna televizijska srenja, saj je ta navijala za Cortino d'Ampezzo in Oberstdorf. V obeh primerih je prišlo do nekega kljubovanja, tudi zato so v finalu glasovanja za nordijsko SP planiški glasovi prešli k Seefeldu. To je bila na nek način manjša revanša, kar nas seveda ne more potolažiti. Moje razočaranje je bilo tolikšno zaradi ljudi in ne toliko zavoljo sistema.

Ste se po glasovanju pogovorili z njimi?

Nobene osnove nimam, da bi kogar koli zasliševal ali komurkoli kaj očital. Sam delujem spodobno in na takšen način sem pri kolegih prosil za podporo. Večinoma so mi jo obljubili oziroma so se vsaj vedli, kot da nam jo bodo dali. Medsebojni pogovori seveda nikdar ne pomenijo formalne podpore, nihče tudi ničesar ne podpiše vnaprej, kako bo glasoval. Po mojem so mnogi glasovali, kakor so, ker so mislili, da se ne da ugotoviti, kako je kdo glasoval. Javno imen ne bom izdal, imam pa povsem jasno predstavo, kdo je bil za nas in kdo nas je prevaral. In prav ta prevarantski pristop mi je zagrenil življenje, kar sem jim na nek način tudi dal vedeti. Marsikdaj sem jim pomagal, zato sem pričakoval, da bodo zdaj pomagali tudi Sloveniji. Mnogi so prišli tudi v Planico in bili navdušeni, na koncu pa se je to zreduciralo na nikakršno podporo. Če bi prišli v finale, bi verjetno zmagali, saj bi prejeli tiste »protestne« glasove, ki niso hoteli iti k predvidenemu zmagovalcu. Ob tem kaže omeniti, da ni bilo – dokler je bil nosilec televizijskih pravic EBU – nikdar kakšnega navijanja, z Infrontom, ki je očitno imel svoje prioritete, pa se je le-to dalo čutiti. Vsem so razlagali, da si želijo tja, kjer je tržni potencial ogromen, takšen pa pri nas nikdar ne bo. Če bo začelo prevladovati takšno razmišljanje, bo izginila logika športa, kar se mi ne zdi ne dobro, ne koristno in ne razvojno naravnano. Če bo šport pripadal denarju, se bo izmaličil. V trenutku, ko lahko za posameznega nogometaša plačajo 100 milijonov evrov, se človek vpraša, ali je to še šport in kje so športne vrednote.

Ali je bilo kaj narobe s planiško kandidaturo?

Tako kakovostne predstavitve v okviru slovenskega športa še nisem videl, imeli smo vse argumente, igrali tudi na čustva, ki pa očitno v konfliktu z denarjem ne pomenijo veliko. Po prespani noči sem skušal analizirati, kako se delijo velika tekmovanja, in ugotovil, da so se v zadnjih desetih letih svetovna prvenstva, olimpijske igre in olimpijski festivali evropske mladine vrteli v krogu desetih držav. Zato si moramo Slovenci naliti čistega vina, kajti nas v tem krogu ni. Leta 2020 bomo brez nadaljnjega dobili SP v poletih, v boju za SP v alpskem ali nordijskem smučanju pa se bomo morali vedno prerivati z izjemno močnimi tekmeci – z Nemci, Italijani, Avstrijci, Francozi, Skandinavci ... V teh državah je po dvajsetkrat več prebivalcev in zato tudi nepopisno več denarja.

Zanimivo, da so predstavniki Seefelda – vsaj tako so trdili po razglasitvi – vedeli, da imajo šest glasov in so zato upali še na tri planiške. Mar so bile potemtakem karte že vnaprej razdeljene?

Vsi mislijo, da vedo, sam sem menil, da jih imamo še več. Vsak ima svoj bazen prijateljev, očitno delujejo še kakšni dodatni aspekti, ki jih sam na žalost ne poznam. Z menoj se ni nihče pogovarjal na ta način, jaz pa sem se z vsemi pogovarjal dostojno in dobil vtis, da so obljubili glasove.

Ali bi naredili kaj drugače, če bi lahko kolo časa zavrteli nazaj?

Če je treba glasove pridobivati s protiuslugami ali celo podkupovanjem, potem jaz zanesljivo nisem primeren človek za ta posel, ker se mi zdi to neetično, nesprejemljivo in celo sprevrženo. Zato bi vedno, če bi dobil podatke o takšnem ozadju, iz tega naredil velik škandal.

Koliko je na poraz vplivalo dejstvo, da v dolini pod Poncami še ni tekaškega štadiona?

To je zagotovo hendikep, ki pa nam ga nihče ni očital. Vso manjkajočo infrastrukturo bi morali zgraditi naslednje leto, upam tudi, da bodo pravočasno dokončali letalnico, s čimer bi Planica pridobila na sijaju.

Nekateri so menili, da je po Barceloni krožil duh Tomaža Lovšeta, nekdanjega predsednika SZS, ki je na prejšnjem kongresu FIS v Južni Koreji z neprimernim vedenjem naredil medvedjo uslugo Planici.

Jaz mislim, da ne. Z gospodom Lovšetom se od tistih časov nisem več srečal, ko sem videl, v kakšne težave je zašel, se mi je v nekem smislu celo zasmilil. Na račun tistih dogodkov sem sicer poslušal zbadljivke, ne verjamem pa, da so kakorkoli vplivali na glasovanje.

Petra Majdič prav tako ni skrivala žalosti. Kot je izjavila, je bil to njen osebni poraz. Za vas tudi?

Da, tudi. Moram pa pohvaliti Petro. Ko jo opazuješ, kako se vede kot smučarska funkcionarka ali kot podpredsednica SZS, kako propagira nacionalni projekt Planice, takoj veš, zakaj je bila tako vrhunska tekačica. Ker se v celoti preda tistemu, kar želi doseči. Je premočrtna in hkrati zelo čustvena, topla in etična oseba, zato je razumljivo, da je bila tako potrta.

Kakšno je vaše mnenje o tem, da bi se čez dve leti še tretjič zapored potegovali za izvedbo SP (za leta 2021)?

Nočem, da bi bilo moje mnenje edino, menim pa, da ne bi smeli vreči puške v koruzo. Vsi vemo, da je Planica Slovencem zelo pri srcu, gre za nacionalni projekt, s katerim se ljudje poistovetijo. Spravili smo jo v železni program svetovnega pokala, tam je že vrsto let veliki finale sezone v smučarskih skokih. Imeli bomo SP v poletih, želimo pa si tudi nordijsko SP. Menim, da je ta želja več kot utemeljena, bi pa rad, da o tem presodijo doma, tisti, ki za to dajejo denar, SZS, prireditelji, javnost … Življenje je sestavljeno iz zmag in porazov. V zimskih športih smo letos dosegli veliko uspehov, morda je bil ta poraz toliko bolj boleč, ker smo se navadili zmagovati. Verjamem, da bomo še kdaj zmagali tudi na organizacijskem področju. Drugače pa je FIS izjemno konzervativna, zaradi česar se vrtimo v krogu. Imamo nekaj tradicionalnih prirediteljev, to pa preprečuje, da bi se smučanje hitreje razvijalo v drugih delih sveta. Morda se bo kaj spremenilo v boju za zimske OI leta 2022, za katere se – če odštejemo Norveško – potegujejo zelo specifične države, kot so Ukrajina, Kazahstan in Kitajska. Menim, da bo treba tudi v smučanju narediti smele korake, se razvijati teritorialno in vsebinsko, kajti svet se vrti naprej.

Kateri so vaši osebni cilji za prihodnji dve leti, ki ju boste znova preživeli v vlogi podpredsednika in člana predsedstva FIS?

Zelo se bom trudil, da bo ostalo slovensko smučanje še naprej tako izrazito kot doslej, da bomo še naprej gostili tekme za svetovni pokal v Kranjski Gori, Planici, na Pokljuki, da bomo pridobili še kakšno in da bi naši ljudje s svojimi strokovnimi izkušnjami ostali sestavni del utripa mednarodne smučarske organizacije. Zakaj Almati in lani Zakopane nista prejela nobenega glasu? Zato, ker nimata predstavnikov v najvišjih telesih FIS. Zaradi tega svojo funkcijo razumem predvsem kot odpiranje vrat našim ljudem, ki so kakovostni in ugledni. Vse, ki smo jih spravili v komiteje FIS na izvršne in druge položaje, so se vedno izkazali kot vrhunski strokovnjaki in so pri kolegih izjemno cenjeni.

Kako pa komentirate stanje v SZS?

Stanje se stabilizira, čeprav ne povsod in na enak način. Zlasti v alpskem smučanju bi morali stvari postaviti drugače, moja teza je bila, da bi se morali obe skupini, ki sta se borili za prevlado, dogovoriti o programu in o tem, da bi si delili mandat ali poskušali sodelovati druga z drugo, ker nas je – tako kot povsod – zelo malo. Zadeva je že krizna, če odmislimo Tino Maze in še kakšen sporadični rezultat. Položaj je skrb zbujajoč, zato bi terjal osredotočen napor, da bi se uredil.

Kakšen pa je vaš pogled na to, da morajo smučarji plačevati samoprispevke?

Če denarja ni, sta le dve možnosti: da se uveljavi samoprispevke, pri čemer ni nujno, da jih plačajo tekmovalci, lahko jih tudi klubi ali sponzorji, ali pa da se programi sploh ne izvedejo. Ker se gospodarska kriza pri nas še ni končala, predvidevam, da bomo imeli še nekaj časa takšne težave. Moj temeljni pomislek pri tem je ta, da je morda teh programov in treningov preveč oziroma da so preveč široki, da odhajajo na južno poloblo tudi tekmovalci, ki nimajo dosti možnosti za mednarodni prodor in uspeh. Menim, da bi se dalo pri bolj skrčenih programih doseči boljše rezultate, pri čemer bi bili samoprispevki manjši ali celo nikakršni. A ne bi želel presojati namesto strokovnjakov, ki bi morali imeti po mojem več besede. Potrebujemo namreč več znanja, ki bi ga morali v smučariji razvijati in uveljavljati na sto načinov.

Ali vztrajate, da ne boste več kandidirali za predsednika OKS?

Čvrsto sem se odločil, da ne bom več kandidiral in bom postopoma razgradil vse svoje funkcije. V četrtek zvečer sem resno razmišljal tudi o tem, da se ne bi več potegoval za mesto podpredsednika in člana predsedstva FIS, da bi umaknil svojo kandidaturo, pa so me sodelavci prepričali, da bi na ta način zanesljivo izgubili mesto v predsedstvu, kar bi bilo škodljivo za slovensko smučanje. In če nekaj delaš 40 let in več, si ne želiš, da bi škodil. Kar pa zadeva OKS, se v volitve in promocijo kandidatov v tej fazi ne bom vmešaval. Dokler bom predsednik, bomo delali enako kot doslej, na umirjen in urejen način ter brez finančnih problemov. Nikomur ne bom dal možnosti, da bi pet minut pred dvanajsto to podrl. Pridružujem si pravico, da bom v zaključni fazi podprl tega ali onega kandidata. Imamo jih kar nekaj, upam, da se bodo pravi odločili za kandidaturo in da bomo izbrali človeka, ki bo na primeren način tudi v prihodnje vodil OKS.