Tiskane izdaje
Najprej se je ukvarjala s športno gimnastiko, smučati pa je začela z dvanajstimi leti. »V smučarijo sem prišla odlično telesno pripravljena prav zaradi gimnastike. Tudi pozneje med kariero nikoli nisem imela poškodb,« je čas v mladost zavrtela nekdanja alpska smučarka Alenka Dovžan. »Ker smo zidali hišo, denarja za športno kariero ni bilo. Spomnim se, da je Ciril Čop, ki je bil nekoč smučar, staršem dejal, da nam ne bo več zidal, če me ne bodo vpisali v klub. Naslednje leto sem bila že v reprezentanci,« je opisala začetek športne poti. Po končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo zdravstveno šolo. Prejemala je štipendijo, denar pa si je služila še kot natakarica. »Nisem si mislila, da se bo zavrtelo v drugo smer,« na belih strminah ni pričakovala vrhunskih rezultatov. S premierno superveleslalomsko zmago v svetovnem pokalu in bronasto olimpijsko kolajno v kombinaciji – osvojila jo je devet dni po 18. rojstnem dnevu – je uresničila najdrznejše sanje.
Leta 2003 je končala kariero. Težave ji je povzročal prehod na nove smuči s poudarjenim stranskim lokom, vrnile so se težave z astmo, s katerimi se je borila vse življenje. »Med severnoameriško turnejo sem imela vselej bronhitis ali angino zaradi visoke nadmorske višine in zelo suhega zraka. V ekipi nas je bilo pet. Z mojim problemom se ni nihče ukvarjal,« je nakazala, da je pogrešala skrb vodstva. Prav tako podporo: »Proti koncu kariere je moja rezultatska krivulja padla. Želela sem si nadaljevati še kakšno leto ali dve. Vendar podpore iz reprezentance nisem imela. Bolj ko se je bližal konec kariere, bolj so se nas otepali. Težko je, če tekmovalec ne dobiva spodbude in izgublja zaupanje v trenerje,« je ošvrknila vodstvo in dodala, da so ji v zadnji tekmovalni sezoni izročili opremo, češ naj se pripravlja sama. »Občutek sem imela, da se jim preprosto ne ljubi več ukvarjati z nami. Slovensko smučanje tekmovalce hitro zavrže. Poglejte samo, koliko svetovnih mladinskih prvakov smo vedno imeli, iz talentov pa v članski kategoriji nikoli niso znali izluščiti najboljših,« jo žalosti, da so se nadebudni smučarji izgubili na poti do uspeha.
Sama svoj šef
Tudi ko je končala športno pot, je ostala zvesta belim strminam. Dve leti je trenirala mlade smučarje na Jesenicah. »Otroci so uživali. Vse skupaj je bila igra na snegu, namen je bil, da jim približam šport in ga vzljubijo. Ne podpiram namreč obremenjevanja s športom že v zgodnjem otroštvu. V tujini ni v navadi, da na šestletnike že zgodaj zjutraj pritiskajo s treningom, kakor je pri nas. Potem pa se starši sprašujejo, zakaj ima otrok pri petnajstih letih obrabljen hrustanec ali kolena. To je zgolj posledica brutalnega ritma. Otrok se vendar še razvija, zato je takšna vadba zanj neprimerna,« je opozorila.
Prehod iz profesionalne športne kariere v običajno življenje ji ni bil težak, saj je natančno vedela, kaj bo počela: »Vedno sem si želela biti sama svoj šef.« S partnerjem Edvinom, s katerim sta skupaj 18 let, sta se odločila za podjetniški izziv. »Njegovi doma so gostinci. Preden sva kupila staro vilo na Jesenicah, jo prenovila in odprla restavracijo Ejga, sva delno prevzela delo v gostilni njegovih staršev. Tako sem, denimo, po gradbiščih delavcem razvažala 400 do 500 malic na dan.« Kaj pa je bilo zanjo takrat najtežje? »Če se v športu nekaj dogovoriš, to tudi drži. V običajnem svetu pa dogovorjeni sestanek ni nujno jutri, ampak dan pozneje.«
Ime, ki si ga je ustvarila v alpskem smučanju, ji je precej pomagalo pri poslu. »Opažam, da se v slovenskem prostoru športniki ne znajo tržiti. V Avstriji je čisto drugače. Smučarji imajo svoje gostilne in hotele, domači kraji jih izkoristijo za promocijo. Smučarji, ki na velikih tekmovanjih osvojijo kolajno, prejmejo v last zemljišče v domačem okolju in cel kraj lahko živi od tega. Žalosti me, da pri nas česa podobnega ne prepoznajo. Slovenci za to niso dojemljivi,« je poudarila. V svoji restavraciji si je uredila olimpijski kotiček s fotografijami, štartnimi številkami in starimi smučmi: »Nisem hotela prehitevati. Šele dve leti po koncu kariere sem se lotila tega, ker sem se zavedala, kakšne opazke bom dobivala. Češ kaj pa si tale misli, dvakrat se je po hribu spustila ... Tujci so zamisel pozdravili. Po njihovem je na vrhunske rezultate vsak lahko ponosen. Pri nas pa se zdi, kot da jih je treba skrivati.«
Zaposlena je od jutra do večera, v svojem delu uživa. »Tudi za šank skočim, če je treba,« je povedala. Počasi pripravlja program in ponudbo za čas jesenskega evropskega prvenstva v košarki. Jesenice bodo namreč gostile eno od skupin. Ta mesec se je začela tudi šola smučanja Alenke Dovžan v Mojstrani.
Pozimi v Mojstrani,
Njen prvorojenec Luka je navdušen golfist. »Zanimivo je, da jaz in Edvin ne igrava golfa. Ko je bil Luka mlajši, je zjutraj na televiziji namesto risank gledal golf. Odkar smo ga vpisali na trening, sploh noče domov. Je precej umirjen, Nika je tista bolj divja.« Po njenem je pomembno, da ima otrok poleg šole še kakšen konjiček. »Da pa bi pri šestih letih moral vsak dan na naporen trening, temu močno nasprotujem. Otroštvo je čas za igro. Če se vadba začne prezgodaj, lahko hitro privede do izgorelosti,« je opozorila na pasti.
Smuča precej, vendar da bi si obula smučarske čevlje za lasten užitek, tega ne počne: »Ko vidim palice, količke, štartno hišico in ves ta pomp ... Ne, tega si ne želim več. Dovolj sem imela med kariero! Zasitila sem se,« je priznala in dodala, da veliko raje teče na smučeh. Z nekdanjimi smučarskimi kolegi se je nazadnje srečala na tekmi legend v Zagrebu: »Bilo je super, prijetna popestritev in lepo druženje. Vendar sem po vsakem takem dogodku vesela, ko se vrnem v svoje življenje.«
Ta konec tedna se je kot strokovna komentatorka udeležila Zlate lisice. »Gledalcem lahko prenesem veliko podatkov. Hkrati pa mi ustreza, da nisem več del belega cirkusa. Ko sem še tekmovala, se je vedelo, kaj moraš povedati. Zdaj pa lahko sproščeno in neobremenjeno izrazim svoje mnenje,« je še pripomnila Alenka Dovžan.
