Pokljuka je intimno prizorišče v objemu narave
Najboljši biatlonec doslej je spregovoril o svojem nenavadnem poletju brez priprav in svetovnem prvenstvu 2021 v Sloveniji
Odpri galerijo
Darja Domračeva in Ole Einar Bjørndalen sta se takole lani veselila uspehov na svetovnem prvenstvu, zdaj pa uživata v poletju brez priprav.
FOTO Reuters
Poreč – Med številnimi znanimi obrazi iz biatlonskega sveta na letnem kongresu mednarodne zveze v Poreču nikakor ni bilo mogoče prezreti Oleja Einarja Bjørndalna, najuspešnejšega tekmovalca v zgodovini te panoge. Po 95 zmagah na tekmah svetovnega pokala in ducatu olimpijskih kolajn je pri 44 letih sklenil športno pot. Razkril nam je tudi svoje mnenje o SP 2021 na Pokljuki.
Kar nenavadno vas je videti v teh septembrskih dneh takole sproščenega in brez napornega dnevnega urnika priprav za novo zimo – kako preživljate dneve v Poreču?
Ni mi hudega, verjemite … No, kot veste, sem prepotoval lep del sveta na svoji športni poti, a na Hrvaškem nisem bil še nikdar. Prav lepo je tukaj, z družino vsi skupaj uživamo. Predvsem pa se zdaj sam privajam na povsem drugačen dnevni utrip, kot sem ga bil vajen. Po dolgem, dolgem času zame ni priprav. Po vsem doživetem pa sem prepričan o pravilni odločitvi glede slovesa od tekmovanj.
Razmišljala sva o tem vabilu in mu prikimala. Veliko navijačev imava v Nemčiji, lepo bo spet nastopiti z dolgoletnimi tekmeci iz biatlonskih aren. A seveda tja ne bova mogla priti zgolj kot turista. Zato bo treba v prihajajočih jesenskih dneh nameniti pozornost tudi treningu, takoj ko bodo ustrezne in za naju primerne razmere na snegu, bo treba preveriti, kako hitra sva na smučeh. V Gelsenkirchnu ne bo šale, pa četudi gre le za ekshibicijski nastop …
Ha, največ smo v Avstriji, tam smo si uredili bivališče. Odhajamo tudi v Minsk, še najmanj smo pravzaprav na Norveškem.
Za zdaj me ne mika. Zlasti o IBU in rojaku Andersu ne morem ničesar komentirati, dokler preiskava ne bo končana. Obenem pa me še zdaleč ne mika delo v IBU zdaj, ko se je staro vodstvo očitno znašlo v hudih težavah. Sam bom vedno podpiral čisti šport in menim, da bodo v prihodnje pri mednarodni zvezi morali vložiti še več sredstev v boju proti dopingu.
Prav všeč mi je, ker je drugačno od tistih največjih v koledarju. Ne vem, nekako je bilo intimno, tudi strelišče je posebno, saj je po nadmorski višini to najnižji del štadiona. Tam sem vedno rad tekmoval, ker nenehno na progi ohranjaš veliko hitrost. Za SP bi le še lahko kakšno progo razširili in bi imeli prav imenitno prizorišče.
Zelo težko in čustveno. Sanjal sem o nastopu na olimpijskih igrah v Koreji, a ko se to ni uresničilo, sem sklenil, da je čas za slovo. Toda ko sem o tem spregovoril na novinarski konferenci po koncu sezone v domovini, mi nikakor ni bilo vseeno.
Kar nenavadno vas je videti v teh septembrskih dneh takole sproščenega in brez napornega dnevnega urnika priprav za novo zimo – kako preživljate dneve v Poreču?
Ni mi hudega, verjemite … No, kot veste, sem prepotoval lep del sveta na svoji športni poti, a na Hrvaškem nisem bil še nikdar. Prav lepo je tukaj, z družino vsi skupaj uživamo. Predvsem pa se zdaj sam privajam na povsem drugačen dnevni utrip, kot sem ga bil vajen. Po dolgem, dolgem času zame ni priprav. Po vsem doživetem pa sem prepričan o pravilni odločitvi glede slovesa od tekmovanj.
Toda povsem se očitno še niste poslovili od tekmecev, decembra bosta namreč skupaj z ženo Darjo Domračevo, prav tako upokojeno izjemno biatlonko, nastopila na ekshibicijski tekmi v Schalkejevi nogometni areni – kako to?
Razmišljala sva o tem vabilu in mu prikimala. Veliko navijačev imava v Nemčiji, lepo bo spet nastopiti z dolgoletnimi tekmeci iz biatlonskih aren. A seveda tja ne bova mogla priti zgolj kot turista. Zato bo treba v prihajajočih jesenskih dneh nameniti pozornost tudi treningu, takoj ko bodo ustrezne in za naju primerne razmere na snegu, bo treba preveriti, kako hitra sva na smučeh. V Gelsenkirchnu ne bo šale, pa četudi gre le za ekshibicijski nastop …
Kje pravzaprav zdaj bivate z Darjo in vajino hčerko Ksenijo – pri vas na Norveškem ali v Minsku, od koder prihaja soproga?
Ha, največ smo v Avstriji, tam smo si uredili bivališče. Odhajamo tudi v Minsk, še najmanj smo pravzaprav na Norveškem.
Pa razmišljate o tem, da bi se s svojo izjemno biatlonsko avtoriteto v kakršni koli vlogi priključili nacionalni zvezi ali pa morda v IBU, ki jo je 25 let vodil vaš rojak Anders Besseberg, a zdaj doživlja težko obdobje zaradi obtožb o nečednih poslih?
Za zdaj me ne mika. Zlasti o IBU in rojaku Andersu ne morem ničesar komentirati, dokler preiskava ne bo končana. Obenem pa me še zdaleč ne mika delo v IBU zdaj, ko se je staro vodstvo očitno znašlo v hudih težavah. Sam bom vedno podpiral čisti šport in menim, da bodo v prihodnje pri mednarodni zvezi morali vložiti še več sredstev v boju proti dopingu.
Kaj pa pravite na odločitev IBU, da bo svetovno prvenstvo leta 2021 na Pokljuki? Neštetokrat ste bili namreč na tem slovenskem prizorišču.
Prav všeč mi je, ker je drugačno od tistih največjih v koledarju. Ne vem, nekako je bilo intimno, tudi strelišče je posebno, saj je po nadmorski višini to najnižji del štadiona. Tam sem vedno rad tekmoval, ker nenehno na progi ohranjaš veliko hitrost. Za SP bi le še lahko kakšno progo razširili in bi imeli prav imenitno prizorišče.
A poslej tam ne boste več tekmovali – je bilo težko povedati na tisti vaši sklepni novinarski konferenci, da je napočil čas za konec športne poti?
Zelo težko in čustveno. Sanjal sem o nastopu na olimpijskih igrah v Koreji, a ko se to ni uresničilo, sem sklenil, da je čas za slovo. Toda ko sem o tem spregovoril na novinarski konferenci po koncu sezone v domovini, mi nikakor ni bilo vseeno.
