Tiskane izdaje
Pokljuka – Že dve desetletji se karavana svetovnega pokala v biatlonu ustavlja v Sloveniji. A z izjemo svetovnega prvenstva 2001 takšnega vrveža kot ob zadnjem koncu tedna za tekmo na Pokljuki še ni bilo. Nad doživetim je bil navdušen tudi Anders Besseberg, predsednik Mednarodne biatlonske zveze (IBU), s katerim smo pogovarjali tudi o pokljuških smernicah.
Gospod Besseberg, na Pokljuki ste bili tokrat od prvega dne pa prav do konca – večkrat ste v tem času izrazili svoje presenečenje, pravzaprav navdušenje, nad ozračjem, kakršnega tu še ni bilo, kajne?
Tudi ko je Slovenija nazadnje gostila tekmo svetovnega pokala, sem jo obiskal, torej pred dobrim letom, decembra 2012. In vedno znova ob prihodu na Pokljuko nisem skrival radovednosti, kako bo vse skupaj minilo po organizacijski plati. Hujših pripomb nikdar ni bilo, kot predsednik biatlonske zveze pa sem dolgo hrepenel po izdatnejšem obisku. Zdaj so takšne želje izpolnjene – tokrat smo res lahko vsi skupaj uživali ob polnih tribunah, prav lepo je bilo v teh pokljuških dneh.
A ko se le ne bi tekmovalci in serviserji mučili z visokimi temperaturami. Predvsem prvi dan tekmovanja je bil sneg iz minute v minuto počasnejši. Je to pokvarilo vtis o dirki?
Pri tem ne moreš ničesar storiti. Vsak se trudi po najboljših močeh, a te zime res ne kaže primerjati s prejšnjimi. Tudi pri nas na Norveškem, kjer nikdar nismo pogrešali lepe snežne odeje, je zdaj drugače. Ob koncu januarja nas je za nekaj dni »zasulo«, a prav kmalu je dež pregnal sneg, nato pa so visoke temperature že napovedale pomlad. Seveda upam, da bomo imeli lep biatlonski finale v Oslu (od 20. do 23. t. m., o. p.), a če pomislite, da na Holmenkollnu vendarle ne gre za neko izjemno nadmorsko višino, je povsem mogoče, da bodo razmere za tekmovanje spet zelo zahtevne.
Pred Norveško sicer v tem tednu karavano svetovnega pokala čaka predzadnja postaja sezone, Kontiolahti na Finskem, kjer bo prihodnje leto tudi svetovno prvenstvo. Se ne bojite ponovitev tistih ledeno mrzlih dni z zadnjega prvenstva v tem kraju, ko smo morali en teden čakati na prvo tekmo?
Uf, takrat so bile razmere prav grozljive! Takšnih težav zlepa ne bomo pozabili, a ne verjamem, da se nam zdaj lahko pripeti kaj podobnega. Prvenstvo v Kontiolahtiju '99 smo imeli v prvih dneh februarja, prihodnje leto pa bo marca in takrat bi vendarle moralo biti drugače.
V kakšnem spominu si boste ohranili zadnje olimpijske igre?
Zaslužijo si odlično oceno! Res, če se ozrem zgolj k biatlonskemu dogajanju, moram poudariti, da imajo zdaj na Rdeči poljani sijajen štadion, za vzor marsikomu. Govorila sva že o vremenu, res je v tej zimi prav nenavadno, a hujših zapletov na olimpijskih igrah to le ni povzročilo. Tudi glede logistike v Rusiji ni bilo nikakršnih težav. Tudi na drugih prizoriščih, ne le na biatlonskem. Če pa se ozrem na športno plat, pa ne bom skrival zadovoljstva nad videnim. Navdušen sem, ker je krog kandidatov za visoke uvrstitve v biatlonu iz leta v leto širši. Vzpon je bil viden že pred enim letom na svetovnem prvenstvu, zdaj je spet 13 reprezentanc osvojilo kolajne, natanko 24, kolikor smo jih podelili, je osvojilo 17 biatloncev. Pa še en zanimiv podatek moram razgrniti z olimpijskih iger. Spomnite se ženske zasledovalne tekme – kolajne so si razdelile tekmovalke z izhodišči številk 8, 9 in 15.
Prav v tej disciplini pa se je po zaslugi Teje Gregorin prvič doslej tudi Slovenija vpisala na seznam dobitnic olimpijskih kolajn v biatlonu.
Seveda je to posebej mejnik, a sam bi sploh podčrtal osem slovenskih kolajn v smučarskih panogah na teh olimpijskih igrah. Predvsem ta podatek je spoštovanja vreden, to sem dejal tudi gospodu Janezu Kocijančiču, predsedniku OKS, kot tudi dolgoletnim znancem iz slovenskih biatlonskih krogov. Tejina kolajna pa je imenitna odskočna deska tudi za novo vodstvo zbora za biatlon pri SZS. To je dobro za sodelovanje s pokrovitelji kot tudi za nadaljevanje izjemne tradicije zimskega športa v tej deželi. Poleg alpskega smučanja in skokov se iz leta v leto bolj uveljavlja tudi biatlon, kar nam je potrdil tudi obisk te tekme na Pokljuki.
Pa bi lahko to slovensko prizorišče spet kandidiralo za svetovno prvenstvo, prireditelji omenjajo možnost za leto 2020. Na katerem področju opažate največ pomanjkljivosti?
Zagotovo je razveseljiva ta naraščajoča priljubljenost biatlona v Sloveniji, pripombo za prihodnost pa bi podelil predvsem prometnemu sistemu, cesti in parkiriščem. Tu se bo zadev treba resno lotiti, svetovno prvenstvo kot največje tekmovanje v naši športni panogi prinaša drugačne razsežnosti in zahtevnejša merila kot pred nekaj leti.
Še pred naslednjo sezono bo volilni kongres mednarodne zveze. Boste vložili novo kandidaturo za predsedniško mesto?
Iz dneva v dan me o tem prepričuje več ljudi, med njimi pogosto tudi športniki in trenerji. Čas je še za kandidaturo, o njej zdaj zelo resno razmišljam.
