Svindal pozitiven in pravičen, a le dokler je igra športna

V vitrini uspehov ima dva velika kristalna globusa. Lovorika, do katere goji največ spoštovanja, je njegov veliki letošnji cilj. Smučanje je njegovo poslanstvo, nanj je osredotočen z dušo in telesom. Vendar pa se, denimo, ne bi znašel v vlogi biatlonske legende, rojaka Oleja Einarja Bjørndalna, ki pri 40 letih še tekmuje. Potreboval bi nov izziv, je v pogovoru za Delo razkril Aksel Lund Svindal.

V Kvitfjellu, na zadnjem prizorišču tekem v hitrih disciplinah pred finalom sezone v Švici, ste bili samokritični, da v boju za veliki kristalni globus niste izkoristili svoje priložnosti. So bile te ključne pri odločitvi, komu bo šla velika lovorika?

Če bi bil zelo hiter, kar sem si tudi zastavil, bi lahko pritisnil na Marcela. A sem bil le povprečno hiter. Pred zadnjimi tekmami sezone sem si želel v skupnem seštevku več prednosti. Marcel je namreč še vedno v odlični formi, moja pa pada. Če bo obdržal svoje povprečje, bo lovorika njegova.

V zadnjih dveh letih je veliki globus osvojil Hirscher, ki večinoma tekmuje v dveh disciplinah. Bi morali pri FIS storiti kakšno spremembo v tekmovalnem sistemu, da bi bil poudarek na smučarski vsestranskosti?

Nisem več pravi vsestranski smučar, saj tekmujem le še v treh disciplinah, v pravem pomenu besede pa je edini »all-rounder« le še Ivica Kostelić. Tekmovalni spored je bil v tej sezoni boljši, ker nismo imeli mestne tekme. V koledarju je namreč več tekem v tehničnih disciplinah in če mu dodajo še mestno paralelno preizkušnjo, je razlika v razmerju s hitrimi disciplinami precejšnja. V prejšnji sezoni sem bil edini tekmovalec hitrih disciplin, ki se je boril za veliki globus. Dejstvo pa je tudi, da je zaradi sistema štartnih številk v smuku in superveleslalomu težje zmagovati v nizu.

Lani ste na finalu sezone v Lenzerheide ostali brez dveh ključnih tekem, ki so ju odpovedali zaradi slabih vremenskih razmer. Iz rok vam je spolzel veliki globus, a zato niste dvigali prahu. Dejali ste, da je smučanje pač šport v naravi. Zdi se, da vedno vse sprejemate mirno in korektno. Ali norveška smučarska šola tekmovalca oblikuje tudi po tej plati?

Morda. Na zaključku sezone nisem imel sreče. Odpoved tekem je bila zame katastrofa. Vendar pa to ne pomeni, da si Hirscher ni zaslužil lovorike. Nisem človek, ki mu ne bi privoščil tega slavja. Vedno se trudim biti pozitiven in pravičen. Včasih je težko, a dokler je igra športna, nimam težav.

Pa menite, da bi vaši tekmeci razmišljali enako?

Nekatere stvari lahko spremeniš, drugih pač ne. Na tisto, kar se zgodi, ne moreš več vplivati. Smučanje je super šport, a ima tudi nekatera čudna pravila. Štartne številke, o katerih sem govoril, sodijo v ta koš. Če se tekmovalec osredotoči na te zadeve, smučanje ni več izziv. To je politika. In če hočeš kaj spremeniti, moraš vstopiti v politiko FIS, kar pa ni zabavno.

Do olimpijske sezone ste bili osamljeni Norvežan na vrhu. Kjetil Jansrud je eksplodiral na OI, Henrik Kristoffersen pa je največje odkritje letošnje zime. Da vas navdušujeta, večkrat poudarite, zanju pa ste velik zgled. Kakšni so odnosi znotraj ekipe?

Športno-tekmovalni duh v moštvu je super. Smo dobri prijatelji, s Kjetilom imava tudi istega proizvajalca smuči, veliko trenirava skupaj. Ko pa tekmujemo, smo – razumljivo – tekmeci. In vsi stremimo k zmagam. Naša ekipa je bila včasih zelo majhna. Nekaj let sem celo sameval. Zdaj prihaja novi rod. Skupaj trdo delamo za svoje cilje, hkrati pa tako pridobimo sredstva v smučarski zvezi za kakovostne mladinske programe in dobre trenerje. Poleti večinoma treniram z mladinci, v ekipi nas je približno 20.

Nastopate torej v vlogi mentorja?

Ne razmišljam tako. Jaz treniram z njimi, oni z menoj. In zame je to zagotovo velik plus. Prav tako sponzorjem in drugim športnikom kažemo, da smo v pravem pomenu besede ekipa, ki gara z jasnimi cilji. Na to smo ponosni.

Za Kristoffersena, ki se lahko pri 19 letih pohvali z zmago v svetovnem pokalu in olimpijsko kolajno, pravite, da je čudežni deček. Morda v njem vidite sebe, ko ste bili mlajši?

Osebnostno sva si zelo različna. Tudi uspeh je dosegel nekaj let prej kot jaz. Je fant s pravim odnosom do dela. A to ne velja le zanj, temveč za ves novi rod. Telesno so za svoja leta izjemno pripravljeni. Tudi ko poleti treniramo dvakrat na dan, jim ni težko. Prvič, odkar sem se pridružil reprezentanci, lahko potrdim, da imamo zares obetavne mlade smučarje, ki se zavedajo, da bodo v prihodnosti uspešni. Način dela in zmagovalna miselnost prinašata rezultate. Seveda ne bo vsak od njih svetovni prvak, gotovo pa bodo dosegli dobre uvrstitve v svetovnem pokalu.

Z mladinskega svetovnega prvenstva so prejšnji teden odnesli sedem kolajn.

Prav te so odgovor na njihovo delo in miselnost, o katerih govorim. Ko sem prišel v reprezentanco, sta odhajala Kjetil Andre Aamodt in Lasse Kjus. Velikost ekipe se je nato spreminjala, trenerji so prihajali in odhajali. To je trajalo šest let. Razvili smo dobro delovno vzdušje. Številnim mladim se je bilo v preteklosti težko prilagoditi nam, skupina, ki jo omenjam, pa sploh ni daleč za nami. Imajo pravo držo, dobivajo potrditev. Zato tudi nimajo težav s prilagajanjem.

Tudi v Sloveniji smo imeli v preteklosti mladinske svetovne prvake, a so se ob prihodu v svetovni pokal povsem izgubili.

Naši mladinci redno tekmujejo na tekmah za evropski pokal, imajo rezultate. Telesno so izjemni. Nekateri so močni, drugi hitri. Meni dihajo za ovratnik. Moral bom trdo garati, da bi jih zadržal na razdalji, saj me že izzivajo. Vsak dan se namreč pojavi kdo, ki dvigne utež več, nekdo, ki teče hitreje, tisti, ki je boljši od tebe. Tudi sam vem, da nimam več 20 let. Odgovor na vprašanje, ali bodo Norvežani v bližnji prihodnosti narekovali ritem v svetovnem pokalu, ni preprost. A če imaš potencial, imaš tudi vse možnosti, da dosežeš cilj.

Povsem svojo zgodbo je v slovenskem smučanju zapisala Tina Maze s samostojno ekipo. Kako vidite sebe v samostojni zgodbi?

Tinine zgodbe ne poznam prav dobro, a je odlična smučarka z rekordi, ki morda nikoli ne bodo preseženi. Veliko let sem deloval sam, a ne, ker bi tako hotel. Raje imam ekipo, vendar morajo biti v njej stvari urejene. Biti v reprezentanci ni športnikova pravica. Hočem, da obstajajo pravila in so stvari določene. Mesto v ekipi si je treba prislužiti.

Kako dojemate vaše smučarsko poslanstvo, svojo službo?

Smučanja nočem dojemati kot svojo službo. Službo si bom našel, ko bom končal smučarsko pot. A če sem iskren, je včasih šport tudi služba, predvsem v zadnjih letih je to dojemanje bolj izrazito. Na začetku je tekmovalcu vse zanimivo – stik z mediji, novinarske konference, dopinške kontrole ... Ko to postane rutina, pa pravzaprav govorimo o poslu.

Ted Ligety je ob zlati olimpijski kolajni v Sočiju dejal, da se počuti kot študent smeri alpsko smučanje. Pri tem poglavju ves čas analizira tekmece in opazuje, v katerem delu smučanja so najboljši. Na kakšen način skušate sami postati boljši?

Nekateri smučarji porabijo veliko časa za ogled posnetkov, a jaz ne sodim mednje. Morda bi moral v veleslalomu bolj analizirati Teda, vendar sem bolj človek občutka. Čas, ki bi ga porabil za posnetke, usmerjam v to, kar čutim in vizualiziram. Zanima me, kakšen je sneg, kako se na določeni površini odziva smučka, kakšno mora biti ravnotežje. Med tekmeci pa me najbolj navdušuje Hirscher. Tudi Ligety in Alexis Pinturault, za katerega menim, da bo že prihodnjo sezono prvi kandidat za veliki kristalni globus.

Največje razočaranje sezone so bile za vas OI v Sočiju, kjer niste osvojili kolajne. Kaj ste se iz te zgodbe naučili?

V Sočiju nisem imel energije, bil sem prazen. Spoznal sem, da je dobro, če si pred tekmo nervozen in poln adrenalina. Prevelika sproščenost je nevarna. Bil sem utrujen, počutil sem se kot zombi in nemogoče me je bilo energetsko dvigniti. Spoznal sem, da je nekaj narobe, če se na dan tekme zbudiš s preveč udobnim občutkom.

Veliki globus ali zlata olimpijska kolajna?

Vsekakor globus. Lovorika pomeni, da si najboljši smučar na svetu.