Teji je bilo žal, ker ji prav doma ni šlo

Pokljuka – Nikakršna skrivnost ni, da je rekordnemu obisku skupno 20.000 gledalcev v treh tekmovalnih dneh na slovenski postaji svetovnega pokala v biatlonu botrovala tudi zadnja olimpijska kolajna Teje Gregorin. Prav eni od slovenskih junakinj iz Sočija pa na Pokljuki tokrat ni šlo po načrtih. Zmage na včerajšnji zadnji tekmi se je veselila Darja Domračeva.

Belorusinja je prišla v Slovenijo s popotnico treh zmag iz Sočija, a za uvod na Pokljuki ni blestela v slogu olimpijske zgodbe, včeraj pa je ugnala vso konkurenco. »Ni še konec zime, moram zbrati še dovolj energije za prihajajoči zadnji postaji svetovnega pokala,« je dejala ob slovesu od Pokljuke in napovedala še hud boj za kristalni globus. V skupni razvrstitvi sta v majhni prednosti pred njo Finka Kaisa Mäkäräinen in Norvežanka Tora Berger.

A kakorkoli se bo že razpletla ta sezona, ji bo kajpak za vedno ostala v spominu sanjska bera na olimpijskih igrah, ki jim je nato sledil veličasten sprejem v domačem Minsku. »Takrat je bilo v našem mestu res praznično. Veselja med ljudstvom zlepa ne bom pozabila,« je še omenila na Pokljuki, po kateri bo sicer morala še nekaj časa počakati na zaslužene počitnice, saj jo po zadnjih dveh postajah svetovnega pokala čaka še nekaj ekshibicijskih nastopov. V majskih dneh bi si sicer v Minsku rada ogledala kakšno tekmo hokejskega svetovnega prvenstva: »Prav veselim se dogodka v športni panogi, ki je v Belorusiji močno priljubljena.«

Podobno kot Domračeva se bo tudi naša vodilna biatlonka Teja Gregorin vedno rada vračala k spominom na Soči. Tam je namreč osvojila kolajno, sploh edino doslej za slovenski biatlon na olimpijskih igrah, sezone pa na domačem prizorišču ni nadaljevala v vrhunskem slogu. Včeraj je bila 23. med elito 30 nastopajočih tekmovalk v skupinskem štartu, zgrešila je pet tarč. »Seveda mi je hudo zaradi tega. Toliko gledalcev me je spodbujalo, a prav tukaj mi ni šlo. A dejansko ta čas moja tekmovalna pripravljenost ni na olimpijski ravni,« je priznala in ni več razmišljala o virusu, s katerim se je borila en teden po vrnitvi iz Rusije: »V teh dneh pokljuških tekem sem bila povsem zdrava.«

Predvsem na strelišču je ostala brez občutkov, nujnih za vrhunski dosežek, po tej plati ni bila na ravni svojih odmevnih nastopov v preteklosti. »Če pa iščem svetlo plat sklepnega pokljuškega nastopa, moram omeniti tek. V smučini sem bila vsaj za malenkost hitrejša kot dan prej.« Toda ob številnih napakah na strelišču hiter tek ni zadostoval za visoko uvrstitev, s kakršno je prav v skupinskem štartu razveselila pokljuško občinstvo ob prejšnjem snidenju. Na tekmi svetovnega pokala, decembra 2012, je bila 6., takrat je navzoče še bolj navdušil Jakov Fak, drugouvrščeni v skupinskem štartu in pred tem celo zmagovalec šprinta.

A tekme v končnici olimpijske zime dejansko ne kaže primerjati s pokljuško preteklostjo. Dosežki slovenskih biatloncev so bili tu slabši kot v nekaterih zadnjih letih, predvsem na omenjeni prejšnji tekmi, ozračje pa precej bolj praznično in sploh, ko gre za tekme svetovnega pokala v biatlonu pri nas, še nedoživeto. V treh tekmovalnih dneh se je na Pokljuki zbralo rekordnih 20.000 ljudi, včeraj več kot 7000. O takšnem številu so lahko še ne dolgo nazaj slovenski prireditelji le sanjali, večji kot kdajkoli je bil obisk iz tujine in tudi po tem Pokljuko zdaj že kaže primerjati kar z večino tekem svetovne biatlonske karavane. Nekatere po odmevnosti že prekaša, močno se je približala Hochfilznu v Avstriji, kajpak ostaja v ospredju januarska turneja Oberhof-Ruhpolding-Anterselva.

Nesmiselno je razmišljati o boju s temi prizorišči, kjer so zmogljivosti vendarle na precej višji ravni, a lepo vreme je s številnimi slovenskimi uspehi zadnjih let tudi pokljuški voz premaknilo navzgor. Spanca pa ne bo. Treba se bo lotiti ureditve ceste, parkirišč, še bolje poskrbeti za spremljajoče prireditve v dolini. Le tako se bo Pokljuka še vidneje zapisala na biatlonski zemljevid.