Tina Maze ne bo večna

Zadnja leta se v slovenskem ženskem smučanju vse vrti okrog Tine Maze. Nosilka petih kolajn s SP in OI ter tretja smučarka sveta v minuli sezoni se je po (zanjo) manjši rezultatski krizi vrnila v zmagovito smučino. Ko bo v veleslalomu našla šampionski občutek, ki jo je popeljal do naslova svetovne prvakinje, in bo konkurenčna v hitrih disciplinah, bo spet v igri tudi za veliki kristalni globus. Tini smučarsko velemojstrstvo priznajo vsi, pričakovati, da bo v maratonu 40 tekem vseskozi na zmagovalnem odru v vseh disciplinah, pa je privid.

Tako kot tudi, da bo Slovenija razsipnik talentov, kot je bila nekoč. Dokler bo Mazjeva smučala, seveda ni nobenega dvoma, da bo Slovenija v svetovnem vrhu. Čedalje bolj aktualno pa postaja vprašanje, kaj bo z mladim rodom Slovenk, ki vedno bolj zaostajajo za vrstnicami. Nekatere tekme napovedujejo zamenjavo rodov. Čez leto ali dve – po OI v Sočiju – se bodo Vonnova, Höfl-Rischeva, Mazejeva, Görglova, Poutiainenova, Mancusova, Schildova in druge zvezdnice zadnjih let poslovile, mlade (Nemka Rebensburgova, Avstrijka Fenningerjeva, Švicarka Gutova, Francozinja Worleyjeva in Italijanka Brignonejeva) pa že zmagujejo in osvajajo kolajne. Tudi za njimi je že nekaj izjemno mladih nadarjenih deklet, med katerimi je letos »eksplodirala« komaj 16-letna Američanka Mikaela Schiffrin. V smučarskih velesilah znajo poskrbeti za kontinuiteto kakovosti, ki je ne ponujajo le z menjavo, ampak mešanjem rodov. V Sloveniji je, žal, kar nekaj generacijskih lukenj, ki kontinuiteto hromijo. Razkorak med prvo damo in naslednicami je večji, kot je bil kdajkoli. Na robu trideseterice je le še sila povprečna Maruša Ferk, ki pa jo lahko (po stažu v svetovnem pokalu) štejemo že v srednji rod. Slovenski trenerji menijo, da je v letnikih 1992, '93 in '94 nekaj zelo nadarjenih tekmovalk. O Ilki Štuhec nima smisla izgubljati besed. Bila je biser, po dveletnih težavah s poškodbami pa je veliko zamudila. Vendar zanjo ni še nič izgubljenega.

Veliko menda obetajo tudi Ula Hafner, Ana Bucik, Ana Kobal, Katja Horvat in Eli Plut. Zakaj pogojnik? Iz preprostega razloga, ker njihova razvojna pot v smučarski zvezi ni več sama po sebi umevna. Že tako okleščene programe (za žensko smučanje zveza nameni okrog 500.000 evrov funkcionalnih stroškov) naj bi s trenerji in tekmovalkami vred v prihodnje še skrčili. Tininega šampionskega programa najvišje in svetu edine primerljive slovenske kakovosti si Lovše & co. ob vseh nesoglasjih bržkone ne bodo upali skrčiti, ker na račun Mazejeve zberejo največ sredstev, tekmovalno pa bi jo povsem ohromili. Kaj pomeni zmanjševanje sredstev v konkurenci razvitega smučarskega sveta za preostanek reprezentance, pa ni treba veliko razpredati. V skrajnem primeru bo to pogreb slovenskega smučanja, pa naj se sliši še tako črnogledo. Zato leto brez velikih tekmovanj ne bo sezona »oddiha«, ampak leto dokazovanja sposobnosti vodstva zveze, v katerem bo treba na koncu položiti vse račune. Če bodo dali na tehtnico rezultatsko povprečne smučarje in smučarke, bo nanjo treba postaviti tudi (ne)sposobne v administraciji in marketingu s predsednikom vred.