Tiskane izdaje
»Ničesar ne skrivamo, v Soči bomo odšli po kolajno. Tako kot na zadnjih velikih tekmovanjih,« ne skriva svojih tradicionalno visokih ciljev Uroš Velepec, glavni trener slovenskih reprezentantov, ki pa se z njim vred dobro zavedajo mikavne, a obenem tudi silno zahtevne naloge.
Gre ne nazadnje za psihološki izziv še nedoživetega uspeha, kajti Slovenija se na olimpijskih igrah še ni veselila biatlonskih stopničk. Ko je na prestižni oder stopil Jakov Fak, tretjeuvrščeni na 20-kilometrski tekmi v Vancouvru, je nastopal pod hrvaško zastavo, prav ta podvig je bil še zadnji signal za vodstvo slovenske izbrane vrste, da bi dolgoletno skupno delo s trenerjem Velepcem pa tudi drugimi našimi reprezentanti izjemen športnik iz Gorskega kotarja preprosto moral kronati s prestopom k reprezentanci, s katero je že takrat preživel večino pripravljalnega časa.
Fak je nedvomno udarni adut slovenske biatlonske reprezentace za izziv Sočija 2014, navsezadnje se je z zadnjih dveh svetovnih prvenstev vračal z obiski odra, nazadnje je bil februarja na Moravskem bronast. »Cilji pa so vedno višji in tako bo tudi zdaj,« nam je pripovedoval pred koncem tega tedna, ko je na Gorenjskem opravil še enega zadnjih pripravljalnih dni pred kratkimi počitnicami. Prav današnja nedelja naznanja zvonec za pobeg k morju ali kamorkoli drugam, da bi le misli zbežale stran od pušk, smuči, dolge zime. Pred člani slovenske biatlonske reprezentance so namreč štirje dnevi popolnega oddiha, nato še drugi polčas aktivnih počitnic in samostojnega treninga. Čez dva tedna bodo preverili stanje telesa in duha na posebnem testiranju v Ramsauu, na meji avstrijskih zveznih dežel Štajerske in Solnograške, izziv olimpijskih iger pa je vzrok za posebne višinske priprave. Opravili jih bodo v Franciji, deželi bogate biatlonske tradicije, ki pa je dolga leta ni bilo na prizoriščih tekem najvišje ravni, a tokrat ji bo le v decembrskem delu svetovnega pokala pripadel običajen pokljuški termin zadnje preizkušnje na koncu koledarskega leta.
Naša planota bo sicer še vedno med gostitelji svetovne biatlonske elite, in to po koncu olimpijskih iger na uvodni marčni tekmi.
»Seveda bo mikaven cilj doseči najvišjo raven tekmovalne pripravljenosti za olimpijske igre in nato še domačo tekmo, ki je za nas vendarle nekaj posebnega,« dolgoročno razmišlja Velepec ob pokljuškem strelišču v družbi dolgoletnega stanovskega kolega Tomaša Kosa – prav v teh dneh mineva 13 let od njegove selitve iz domačega Jablonca na češkem severu v Slovenijo – in pa dobrodušnega Štajerca, Mitje Račečiča. Brez njegovih spretnih maserskih rok si v reprezentančni vrsti še vedno ne predstavljajo niti pripravljalnega obdobja niti tekmovalne sezone, med biatlonci je tri leta manj kot omenjeni češki strokovnjak, s svojimi domislicami v prepoznavni mariborščini pa nenehno skrbi za dobro voljo …
Sploh sta se garanje in smeh nenehno prepletala v teh pokljuških dneh, ko je do začetka zime še dolga, a pri športnikih visokih ciljev pač ničesar ne gre prepustiti naključju.
Poletnega vrveža, ki bi kakorkoli utegnil zmotiti Velepčevo četo, na Pokljuki še ni zaznati: gobarji še čakajo na svoje užitke, kolesarji nemoteče švigajo mimo, medvedov ne mika bližina pušk in tarč, kjer Fak in druščina odpravljajo pomanjkljivosti in vsak dan poskušajo kar najbolje naravnati svojo opremo za ceno brezhibne natančnosti v dolgi in živahni tekmovalni zimi.
In medtem ko se potijo po rolkarski progi in na strelišču, je vroče tudi v kuhinji bližnjega hotela, v tem poletju baznega tabora ne samo naših reprezentantov, temveč tudi biatloncev iz Rusije, Ukrajine, Avstrije, Češke. Tudi ti so se spoznavali z mojstrovinami iz loncev in pečice. Kuhar Sašo je skrbel za dobro počutje med našimi reprezentanti že med februarskim svetovnim prvenstvom in tudi ob našem obisku in njegovem jedilniku s korenčkovo juho, perutninskim zrezkom v poprovi omaki, testeninami, rižem, bogatim solatnim barom ter čokoladno kocko, prelito z gozdnimi sadeži, ni bilo nikakršnih pripomb. »Kaj naj vam rečem – ob sleherni vrnitvi domov pridobim nekaj teže, čeprav se tu nenehno ukvarjam s športom in del priprav, najpogosteje na kolesu, opravim skupaj s tekmovalci. A kaj, ko se dobrotam iz pokljuške kuhinje ne morem upreti,« nam je omenil Velepec. Podobno razmišlja tudi Kos, ki se mu je ob prihodu v Slovenijo najbolj nenavadna zdela polenta. Niti mislil si ni, da so jurčki tako pogosto na jedilniku, a to je pač značilnost Pokljuke, ob vrnitvi v domače kraje pa se seveda razveseli dobrot, ki so značilne za češki prostor – govedine v smetanovi omaki z brusnicami, cmokov, dušenega zelja, v kis vloženih klobasic, tako imenovanih utopljencev …
Prihod na Pokljuko v teh dneh razkriva tudi malce drugačno podobo reprezentančne zasedbe od tiste, ki smo jo videli nazadnje v tekmovalni sezoni. Moški vrsti se je namreč pridružil Lenart Oblak, ženski Anja Eržen. Prvi se je še pred tremi leti resno ukvarjal z gorskim tekom, dvajsetletna Blejka pa je bila silno nadarjena smučarska tekačica, a v tej panogi nazadnje ni več hotela vztrajati ter se je tako preselila med biatlonce. »Res se ne spomnim, da bi se kdo tako hitro naučil streljanja, kakor to v teh dneh opažam pri Anji,« nam je omenil glavni trener, ob namigu, da je bila po tej plati nekoč silno uspešna ob prihodu iz tekaških vrst tudi Teja Gregorin, je le dejal: »Drži, tudi pri Teji ni bilo težav, a ne vem, ali Anja res ni v tem kratkem času, kar je pri nas, še uspešnejša.«
Kajpak bo končno oceno pristavila zima. Pa ne glede na Anjin učinek, temveč o vsej podobi izbrane vrste, ki se ji bo morda kmalu pridružila tudi Nija Dimitrova, obetavna biatlonka, doma iz Bolgarije, a je ta čas z družino v Ljubljani. A dokler ne bo urejenih papirjev o prestopu, je ne bomo videli na skupnih pokljuških pripravah.
