»Vražja« včasih tudi kot Tina

Zadnja iz rodu »vražjih Slovenk« je pred 20 leti v močni konkurenci znotraj slovenske ženske reprezentance začela orati ledino v hitrih disciplinah in leta 1999 v Lake Louisu mejnik postavila z zmago v superveleslalomu. Po karieri, polni vzponov in padcev zaradi številnih poškodb, si vrnitve v beli cirkus ne želi. Ta svet je že videla.

V teh jesenskih dneh, ko se je v Söldnu že uradno začela tekmovalna zima, smučišča pa že vabijo na prvo smuko, Mojca Suhadolc o snegu še ne razmišlja. »Ne vem, verjetno bom šla na smuči spet šele okoli novega leta, prej ne bo časa,« je povedala nekdanja vrhunska smučarka. Potem ko je bila v času kariere na snegu mesece in leta, danes nabere le nekaj smučarskih dni na leto. Je smučanje za nekdanjega tekmovalca sploh lahko sprostitev? »Zame je. Všeč mi je, ko grem v hribe, na svež zrak, malo smučam, malo posedim.« Kaj pa dirkaški adrenalin? »Včasih, ko kje vidim kakšno progo, jo grem preizkusit. Takrat vidim, kaj so doslej naredila leta,« je dodala v smehu. Tako pač je. Smučanje je danes povezano z njenim prostim časom in novim športnim poslanstvom: je profesorica športne vzgoje.

Premagovanje strahu in lastnih meja na belih strminah je eno, drugačna, a prav tako zahtevna naloga je najti novo življenjsko pot, potem ko si vrsto let živel le za smučanje. Suhadolčeva je priznala, da ji ni bilo lahko, kar nekaj let je čakala na službo. A so se naposled le odprla vrata osnovne šole na Dečkovi v Ljubljani. Preklop ni bil enostaven. »Na začetku je bilo naporno. Prišla sem v popolnoma nov svet. Ne bi mogla reči, da je za športnika po karieri dobro poskrbljeno. Sicer se vsak znajde po svoje, delovne navade imamo, ampak težko je dobiti službo. Vesela sem, da sem dobila to priložnost. To rada delam,« je povedala nekdanja vrhunska smučarka in nam razkazala svojo »pisarno« – telovadnico. Tja se je usmerila s študijem na fakulteti za šport, lotila se ga je že, ko je še smučala. »Ko sem bila mlajša, sem se premalo zavedala, kaj me čaka na drugi strani. Vsekakor bi bilo pametno biti v stiku s študijem že med kariero.«

Vražje šele z Mojco

A se je po drugi strani zlasti ob koncu kariere dobro zavedala, da v vrhunskem športu ni prostora za druge stvari. Če nisi stoodstotno pri stvari, ne moreš biti najboljši. V njeni »valoviti« karieri, kot jo je opisala, je bilo veliko vzponov in padcev pa tudi misli o koncu kariere. »Vedno sem se težko odpravila od doma na trening. Včasih sem zato po sezoni že razmišljala, da bi končala kariero. A ko sem bila poleti več prosta, sem se spočila in začela pogrešati smučanje, pa sem raje šla nazaj. To se je vleklo kar nekaj let,« se spominja. Črne misli so jo najbolj obhajale ob hudi poškodbi kolena leta 2003, po kateri se ni več našla ne v smučini ne v ekipi, ki so jo tedaj dekleta iz generacije »vražjih Slovenk« že zapustila.

Ko so Špela Pretnar, Urška Hrovat, Nataša Bokal, Alenka Dovžan in Katja Koren navduševale v tehničnih disciplinah, se je Suhadolčeva našla v hitrih, ki so bile tedaj v močni slovenski ekipi drugotnega pomena. »Ko sem prišla v reprezentanco, nas je vanje usmerjal Stojan Puhalj. Na začetku nisem načrtovala, da se bom osredotočila na hitre discipline, a sem se nato spontano zasidrala v njih. Poškodbe so bile vzrok, da sem se dokončno odpovedala slalomu in se posvetila dirkanju,« je pojasnila danes 38-letna športnica, ki je bila pri svojem treningu velikokrat zelo omejena, trenirala je s fanti ali se pridružila tujim reprezentancam. Tako je z uspešnimi dekleti svoje generacije pravzaprav preživela bolj malo časa. A so njene reprezentančne kolegice menda takrat zatrjevale, da bodo »vražje« v polnem pomenu besede šele tedaj, ko se jim bo v klubu zmagovalk pridružila tudi Suhadolčeva. Uspelo ji je leta 1999 na tekmi superveleslaloma v Lake Louisu, kjer je začela tudi svojo najboljšo sezono v karieri. Sklenila jo je s superveleslalomskim bronom v skupni razvrstitvi. »Proga v Lake Louisu mi je še posebno ustrezala. Res ni med najtežjimi, a zna biti ledena in hitra, zelo dirkaška, četudi ni toliko tehnično zahtevna,« je opisala teren, na katerem je dosegla svojo edino zmago v karieri, na zmagovalnem odru pa je sicer stala še štirikrat.

Nepredvidljiva kot Tina?

Se je, glede na to, da v Sloveniji tedaj še ni bilo toliko posluha za hitre discipline, kdaj počutila tudi prikrajšano? »Brez konkurenčne opreme ni šlo. Serviser je bil zelo pomemben. Vsi so se sicer trudili po najboljših močeh, a se nisem z vsakim ujela. Hitro si lahko gor in hitro dol, če ni vse tako, kot ustreza posamezniku,« je omenila nekdaj zelo občutljiva in čustvena tekmovalka ter tako v marsičem spomnila na šampionko Tino Maze, s katero sta bili svojčas tudi reprezentančni kolegici. »Verjetno je bilo z menoj res naporno delati, nisem se vedno strinjala s trenerji. Na tekmah je bila moja motivacija velikokrat odvisna od počutja, okolja in tudi od mojega osebnega življenja v tistem času. Morda sem bila res nepredvidljiva, kot pravijo.«

Za Mazejevo, ki je šla po njenih stopinjah v hitrih disciplinah, je nekdaj že preroško napovedala, da bo postala najboljša slovenska smučarka vseh časov. Kot ključno za uspeh je Suhadolčeva poudarila dobro sodelovanje s trenerjem, ki do potankosti pozna njene sposobnosti. »Metodika treninga mora biti prilagojena tekmovalcu. Trenerji ne smejo vseh športnikov enačiti in jih metati v isti koš. Vedeti morajo, da so lahko eni hitro uspešni, drugi morda pozneje. Tina je tu pokazala zmernost in se razvila v izjemno športnico,« je dejala športna pedagoginja, ki si včerajšnjega nastopa Mazejeve v Söldnu ni ogledala. Svoje šolarje je namreč spremljala na Ljubljanskem maratonu.

Za zdaj je poučevanje dovolj velik izziv, dodaja mu še psihoterapijo, ki jo četrto leto študira na dunajski univerzi Siegmunda Freuda. »Zdelo se mi je, da je to prava kombinacija in nekaj, kar bi si v prihodnosti želela početi,« je še povedala Vrhničanka. V smučarsko stroko je danes nikakor ne vleče, tudi po karieri ni razmišljala o morebitni trenerski vlogi. »Ta svet sem videla, zdaj je čas za kaj drugega.«