Tiskane izdaje
Tudi 53. Pokal Vitranc ni minil brez njegove prisotnosti. Konec 90. let prejšnjega stoletja, ko je Smučarska zveza Slovenije še imela nadzor nad podkorensko strmino za svetovni pokal, je na njej poznal vsak predel, saj je tam v karieri opravil nešteto zavojev. Danes za javno televizijo na njej spremlja novi rod smučarskih velemojstrov.
Za alpsko smučanje so ga navdušili starši, kar mu je koristilo tudi zaradi astme. Zdravniki so mu namreč svetovali čim več gibanja na svežem zraku. Oče je rad hodil v hribe in ljubiteljsko smučal. Veselje je prenesel tudi na Matjaža in dve leti mlajšega brata Primoža (trener slovenske reprezentance v smučarskem krosu), ki sta smučarske veščine z okoliških hribčkov nadgrajevala v klubu.
Vrho, kakor 42-letnega Ljubljančana kličejo prijatelji, je sedem let tekmoval v svetovnem pokalu. Blestel je v sezoni 1999/2000. Štirikrat se je uvrstil na stopničke, dosegel zmago v Adelbodnu, v slalomskem seštevku pa zasedel 3. mesto. »Imel sem počasno tekmovalno pot. Bil sem delavec, vedno sem moral več trenirati od drugih. Zato sem tudi pozneje od vrstnikov prišel v svetovni pokal. Tudi kot član reprezentance sem vselej 'visel' na repu moštva, se boril za zadnje mesto v ekipi. A ker sem bil priden, so mi pogosto dali priložnost, češ morda pa iz njega kaj bo,« je sogovornik med pogovorom v ciljni areni podkorenskega poligona zavrtel čas na začetek svoje športne poti.
Ko se je konec 90. let znašel na reprezentančnem prepihu, se je na enem od treningov v pripravljalnem obdobju njegov serviser pojavil s turističnimi smučmi, ki so bile krajše od običajnih, imele pa so tudi poudarjen stranski lok. »Na prostem smučanju sem spoznal, da z njimi odlično zavijam,« je opisal takratno pridobitev, ki jo je kot prvi v svetovnem pokalu začel uporabljati na tekmah. »Vendar to niso bile še tiste prave karving smuči. V isti sezoni se je namreč Mario Matt pojavil še s krajšimi, moje so bile dolge 174 cm, njegove 162 cm. To pa so bile tiste s poudarjenim stranskim lokom. Mladi rod ga je hitro osvojil, moji vrstniki pa so imeli težave,« je pojasnil.
S psihologom se je
Leta 2001 je na slalomskem treningu zajel količek, obrnilo mu je koleno. Prihodnje leto se je poškodba obnovila, po dolgem okrevanju pa si je na smučišču poškodoval še hrbtenico. Diagnoza: zdrs medvretenčne ploščice. Bil je usoden za kariero. Končal jo je pred enajstimi leti. »S hrbtom imam še vedno težave, a s tem sem se pač sprijaznil. Delam vaje, pridno 'športam' in se borim z bolečinami,« je razpredal sogovornik, ki je med kariero zaradi astme jemal močna zdravila.
Pravi, da ga je smučanje naučilo ogromno poglavij. Red, disciplina in delavnost so vrednote, ki jih prenaša na svoja otroka. »Če verjameš v svoj cilj in si mu stoodstotno predan, ti ga bo prej ali slej uspelo uresničiti,« je povedal. Šport mu je postregel še s poznanstvi, širino in svetom.
Pogreša zanesljivost ljudi
Kako je bilo ob koncu kariere naenkrat začeti običajno življenje? »Na to nisem bil pripravljen. Če bi se za ta korak odločil zavestno, bi bilo drugače,« je razkril Vrhovnik, po poklicu strojni tehnik. V novem poglavju je pogrešal zanesljivost ljudi. »Če smo imeli štart ob 10. uri, sem vedel, da bom ob minutni zamudi ostal brez nastopa. Ko sem si po koncu športne poti ustvarjal dom, mi ni bilo jasno, kako je mogoče, da se s kakšnim mojstrom dogovoriš za delo, on pa se kljub predplačilu ne pojavi več dni. Še vedno se držim načela: če kaj obljubim, to tudi naredim. Zunaj športa je to redkost. Zato sem se moral naučiti predvsem potrpežljivosti,« je razmišljal.
Potem ko je smuči pospravil v kot, si je ustvaril družino v Novem mestu. Sin Matija je danes star 11 let, hči Tisa jih šteje 10. Po letu premora je iskal odgovor na vprašanje, kaj početi. »Fakultete nisem končal, trenerstvo me ni mikalo,« je dejal in dodal, da po koncu kariere ni mogel gledati smučarskih tekem: »Komentatorjev glas sem poslušal iz druge sobe.«
Nov izziv je prinesel Igor Bergant z javne televizije. Povabil ga je k strokovnemu komentiranju smučarskih tekem. V tej vlogi Vrhovnik nastopa devet let. Smučarje podrobno opazuje in analizira: »Najbolj me s svojo predanostjo in hitrim napredkom navdušuje Marcel Hirscher. Je suveren, hitro se prilagaja terenu, je akrobat, telesno zelo sposoben. Potem je tu še 19-letni Henrik Kristoffersen. Najstnik, ki deluje zelo zrelo, z veliko mero občutka. Tekmuje zelo sproščeno, neobremenjeno, kar je za njegovo mladost občudovanja vredno. To je ta skromnost, preprostost, ki krasi Norvežane,« je spregovoril o izjemnem tekmovalcu na smučeh.
Ne znamo se pogovarjati
V slovenski reprezentanci pogreša rdečo nit. »Manjka nam koncept, izgubili smo se v povprečju. Prehitro hočemo dosegati vrhunske rezultate, manjka pa nam smučarske širine. Naš največji problem je, da se ne znamo dogovarjati, še težje pa se teh dogovorov držimo,« je izpostavil težave. »Z otroci se preveč dela 'na kole'. Če rečemo, gremo smučat po gozdu, po celem snegu, je to naenkrat brezveze. Ekipe so majhne in vsak trener si želi, da bi premagal drugega trenerja. Vsak teži k temu, da je njegov tekmovalec najboljši in ga pretrenira. S tem se otroke prehitro selekcionira, kar je zanje medvedja usluga. Ker namesto klubov denarna sredstva za trening in razvoj zagotavljajo starši, si tako tudi lastijo oblast. Normalno se jim zdi, da lahko trenerju narekujejo, kako naj trenira njihovega otroka. Prehitevajo dogodke, izgubljajo nadzor. Menim, da en človek tega ne more spremeniti, ker je problem večplasten,« je opozoril samostojni podjetnik na področju izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v športu in rekreaciji.
Se morda v prihodnosti vidi v slovenskem alpskem smučanju? »Če bi se spustil v trenerske vode, bi se osredotočil na mlajši rod,« je dejal podpredsednik SD Krka Rog, čigar zima je delovno povsem zapolnjena. Opravlja tudi vlogo nadzornika na smučišču, z bratom Primožem sodelujeta pri smučarskem krosu ...
Kljub natrpanemu urniku pozimi najde čas za smučanje z družino. V vseh ostalih letnih časih pa se Vrhovnikovi potepajo po naravi, hodijo po hribih, kolesarijo, igrajo nogomet, se potapljajo na morju. Matjaž je tudi strasten fotograf. »Od leta 1999 do 2003 imajo vsi smučarski reprezentanti lepe spomine na fotografijah,« je razkril dolgoletno navezanost na objektiv. S svojimi nekdanjimi sotekmovalci Juretom Koširjem, Mitjo Kuncem, Andrejem Miklavcem in drugimi, s katerimi so tvorili tisti nepozaben, uspešen rod, naj bi se sestal prav konec meseca na smučarskem srečanju.
