Če bi zmagal, bi Žan najbrž kar končal kariero

Rogla – Neskočno število vprašanj je Žana Koširja mučilo slabi zadnji dve leti, ko zaradi poškodbe ni tekmoval, naposled pa je na Rogli dobil zelo jasen odgovor: še vedno je lahko najboljši na svetu. Ko je tako v kvalifikacijah domače tekme premagal vse tekmece, se je sesedel na tla in oblile so ga solze: »Vrtela se mi je slika za nazaj, mislil sem že, da nikdar več ne bom tekmoval.«

Zelo previdno se je dobitnik treh kristalnih globusov loteval svoje vrnitve. Ničesar ni prepustil naključju, tako je bilo že v času njegovih največjih uspehov, zlasti v sezoni 2014/15. Tako je vedel tudi, da je hiter, dovolj primerjav s tekmeci je že imel za seboj, da je vedel, v kaj se spušča. Obljubil je sicer, da ne bo rinil z glavo skozi zid, a vseeno so se tisti, ki ga najbolje poznajo, bali, da to v tekmovalnem zanosu vseeno ne bo mogoče. Glede na vse to njegova sanjska vrnitev na tekme s prebojem na zmagovalni oder niti ni tako presenetljiva. A po drugi strani – ko se spomnimo, da tisto pomlad 2015 nekega dne zaradi bolečin v hrbtu ni več mogel vstati iz postelje, da se je njegovo telo zaradi velikih naporov povsem sesulo, rešitve zanj pa še vedno ni našel – še vedno osupljiva in neverjetna.

»Nisem si dopustil, da ne bi štartal odločno, toliko pa že poznam to progo, da vem, da če ne napadaš, ni nič. Nisem si pa mislil, da lahko končam kvalifikacije kot najhitrejši,« je vrelo iz njega, potem ko je v izjemnih izločilnih dvobojih le za las popustil v bitki z zmagovalcem Švicarjem Nevinom Galmarinijem in naposled osvojil tretje mesto. Kot v starih časih. Pa vendar drugače. Potem ko je po kvalifikacijah doživel čustveni zlom, najprej sploh ni vedel, ali se bo lahko zbral za osmino finala. Ko se je »očistil«, je seveda odšel na štart, nato pa skozi ciljni prostor vsakič znova korakal – ne osredotočen in resen kot na vrhuncu svoje kariere, temveč se je nekako nejeverno nasmihal in neizmerno užival v tekmi, v svojem poslanstvu. »V tekmo nisem šel kot bojevnik, da bi zmagal, temveč sem želel nastopiti po svojih najboljših močeh. To zagotovo ne pomeni, da sem dirkal za zabavo, tudi ne, da sem le užival. Delal sem,« je dejal in poudaril, da je našel prave občutke za to progo, tako kot denimo tudi Rok Flander, ki je na svoji poslovilni tekmi praktično brez treninga za las zgrešil izločilne boje.

Ga je bolelo? Med tekmo ne, vprašanje, kaj bo v naslednjih dneh. »Naredil sem kar nekaj napak, precej me je zvilo v dvoboju z Benjaminom Karlom. Vesel sem, da sem tukaj, živ sem, duša spada sem.« Koliko je še imel rezerv? »Nimam pojma. Po kvalifikacijah sem bil izmučen. Zdaj me zanima, ali bom šel čez to blokado. Zdravniki so o mojih slikah dejali, da tako obrabljeno telo, kot ga imam jaz na določenih delih, vidijo pri 60 let starih ljudeh. Najti moram pravo razmerje med tem, kar želi moja glava in kaj mi dovoljuje telo.« Je samega sebe presenetil? »Seveda, najbolj zato, ker vem, da si tega zelo želim in se tudi zavedam, da na takšen način ne bom več mogel tekmovati na vsaki tekmi. Ko to spoznaš, je za zjokati.«

A vseeno je jasno, da še vedno spada med najboljše na svetu. Toda le na eno tekmo se Košir ni želel zanašati. »Zdaj vidim, da še znam, svoje telo moram paziti. Še vedno je cilj, da nastopim na OI 2018, lahko pa se zgodi, da v tej zimi ne bom več tekmoval.« Tudi ne na svetovnem prvenstvu, ki ga je nedavno še omenjal kot cilj v tej sezoni? V Sierri Nevadi bi mu proga lahko ustrezala, saj ni preveč zahtevna, podobna je tej na Rogli. »Vse je mogoče, bomo videli. Najprej moram videti, kaj se bo zgodilo po tekmi. Zdajle sem še pod adrenalinsko injekcijo. Nisem se še odločil za naprej, me pa seveda mika,« je dejal in opozoril, da trenutno nima ekipe, s katero bi lahko deloval. Doslej se je zanašal le na dobro voljo določenih posameznikov, le z njihovo spodbudo in pomočjo se je vrnil.

Po koncu malega finala, ko je bilo dokončno jasno, da bo po 14. marcu 2015 spet stopil na zmagovalni oder, je preplezal ograjo in se pomešal med svoje navijače, med ljudi, ki so mu najzvesteje stali ob strani v teh težkih dveh letih. Vedno jih je po tekmah pustil čakati, tokrat se je najprej napotil prav v njihov objem. Od nekdaj si je želel, da bi z njimi lahko pel Zdravljico na domači tekmi. Misel na to ga je že prešinila tudi letos na Rogli: »Če bi mi tokrat uspelo zmagati, bi lahko kar končal kariero!«