Četudi »večno drugi«, bo Košir večno verjel v zmago

Montafon – Daleč od tega, da začetek nove sezone ne bi bil po okusu Žana Koširja, a pretirano zadovoljen po dveh drugih mestih pač ni bil. Kot da v zadnjem letu v finalnih nastopih nad njim visi urok in mu preprečuje pot do zmage. Včeraj se mu je znova izmuznila za las in spet povzročila nekaj grenkobe ob dobrem rezultatu.

»Kako naj najdem pot do zmage?« se je včeraj znova spraševal najboljši slovenski deskar v alpskih disciplinah, potem ko je tudi na prvi slalomski tekmi sezone v velikem finalu potegnil kratko. Tokrat je bilo izgubljeno prvo mesto še nekoliko bolj boleče kot pred dnevi v Carezzi, ko je tekmo končal v snegu. V Montafonu je bil znova zelo prepričljiv, praktično deskal brez napak vse od osmine finala naprej, premagal Američana Justina Reiterja, za njim skupnega zmagovalca prejšnje zime Avstrijca Lukasa Mathiesa in nato še Italijana Mirka Felicettija, ki se je sploh prvič prebil v polfinale. Toda na zadnji oviri ga je znova ustavil Italijan Roland Fischnaller, a ga ugnal veliko težje kot v veleslalomu. Šlo je za centimetre oziroma slabši finiš Gorenjca, ki ga je v enem od zadnjih zavojev ustavila manjša luknja. Najbrž je v njej tudi iz rok spustil zmago, ki mu je na koncu ušla za pičlih šest stotink sekunde.

V svetovnem pokalu je doslej Košir že šestkrat obstal na drugem mestu, tudi na OI v Sočiju mu je ušla zlata kolajna. Le v Bad Gasteinu januarja 2013 je končal na najvišji stopnički. Počasi se ga že oprijema status »večno drugega«, to pa v glavi tekmovalca hitro pusti posledice. Toda kaj je včeraj lahko storil drugega, kot da je skušal biti zadovoljen s svojimi nastopi, ki so bili zares na visoki ravni, si skušal narisati nasmeh na obraz in se potolažiti, da bo zmaga že prišla. Dejansko je imel doslej v finalnih nastopih res veliko smole, bil mnogokrat hitrejši od tekmecev, a v veliki želji in ob tveganju naredil napako.

Razlog za zadovoljstvo mu lahko daje tudi dejstvo, da je imel pred uvodno tekmo v nogah le malo slalomskega treninga in še pred dobrim tednom dni, na podelitvi priznanja športnik leta tarnal, da ga grabi panika zaradi nepričakovane tekme v Montafonu, ki so jo v koledar uvrstili tik pred zdajci. Če ne drugega je sebi in tudi vsem drugim dokazal, da je še vedno eden najboljših v svetovnem pokalu in v primerjavi z nekaterimi najhujšimi tekmeci iz prejšnje zime zadržal sijajno olimpijsko formo. »Zdaj vem, da delo ni bilo zaman. Poleg tega se na nobeni od tekem nisem počutil idealno, glede na počutje sem dosegel več, kot bi lahko pričakoval. Manjka mi nekaj svežine, noge imam zatečene, tako da že komaj zapnem čevlja,« je še potožil 30-letnik.

Tudi Fischnallerju, ki se je po prejšnji slabi rezultatski zimi vrnil s kar dvema zmagama, je bilo po včerajšnji tekmi kar malo žal za Slovenca, ki je sicer o zmagovalcu dejal, da ni bil najhitrejši, a je deskal najbolj zrelo. »To mu privoščim, čeprav mi je v lovu na skupno zmago v svetovnem pokalu, kar je eden od mojih ciljev, že kar lepo ušel,« je še dodal.

V deskanju je pač tako, hitro se ti primeri napaka, ki te stane uvrstitve, tako se je denimo že v včerajšnjih kvalifikacijah zgodilo Roku Marguču. »Tri vratca pred ciljem sem padel, sicer pa sem bil dobro na poti. Kaj morem, se zgodi,« je bil nemočen četrti z veleslalomske tekme v Carezzi. Še bolj nesrečen je bil včeraj njegov štajerski kolega Tim Mastnak, saj je le za stotinko zaostal za najboljšo šestnajsterico in izločilnimi boji, ki jih znova niso dočakali Rok Flander, Jure Hafner, Jernej Demšar in Gloria Kotnik. Slednja bo sicer danes v Montafonu, kjer so se tekmovalci mučili v mehkem snegu, imela še eno priložnost, saj bosta s Koširjem skupaj nastopila na premierni ekipni tekmi.