»Črni finski scenarij je bliže, kot si mislimo«

Ljubljana – Skakalci v svetovnem pokalu in na velikih tekmovanjih že nekaj let osvajajo kolajne in lovorike, javnost pa kljub letošnjim nekoliko slabšim rezultatom kolajno pričakuje tudi na svetovnem prvenstvu v Lahtiju. A pod površjem razmere niso rožnate, opozarja Primož Ulaga, z devetimi zmagami v svetovnem pokalu tretji najuspešnejši slovenski skakalec in predsednik skakalnega kluba Ilirija.

Kako so se uspehi Petra Prevca v zadnjih letih poznali pri številčnosti mladinskih kategorij?

Število otrok v klubih se skokovito povečuje, v Iliriji imamo več kot sto skakalcev. Največ problemov nam povzroča pomanjkanje trenerjev in opreme, da bi vsem otrokom lahko zagotovili dobre in enakovredne razmere za trening. (Pre)več skakalcev pomeni sladke skrbi, a ni preprosto. Otrok ne zavračamo, so pa nekateri starši nezadovoljni, ker njihov otrok ne dobi vse opreme, a si klub ne more privoščiti, da bi imeli opremo za nove člane na zalogi.

Smučarska zveza pri pridobivanju sponzorjev dobro izkorišča uspehe skakalcev. Kako pa zmage in naslovi prvakov pomagajo klubom?

Prav to je največja težava slovenskih skokov in nekaj se bo moralo spremeniti. S klubi smo se organizirali in se postavili smučarski zvezi po robu. Klubi so temelj sistema, če Peter Prevc na začetku kariere v klubu ne bi imel dobrih razmer, tudi zdaj ne bi zmagoval v svetovnem pokalu. Nerazumljivo je, da se v Planici obrača več milijonov evrov, klubi pa od tega dobijo le drobiž. Zveza za skakalce ne naredi nič, imajo pa srečo, da se v klubih dela vrhunsko in da so še entuziasti, ki od jutra do večera s skakalci delajo brezplačno. Skoke v Sloveniji rešuje to, da imamo dobro infrastrukturo in da ne potrebujemo dragih priprav v tujini, zato lahko živimo »iz rok v usta« – in preživimo.

Kolikšen delež planiškega zaslužka pride na račun klubov?

V Sloveniji deluje 25 klubov, letos smo od Planice dobili 50.000 evrov in še 50.000 v opremi, kar je sicer dobro, a še vedno premalo. Leta 2010 je šlo 700.000 evrov planiškega dobička za pokrivanje izgub, v prihodnjih letih je bil denar namenjen financiranju alpskih disciplin, skoki pa niso dobili ničesar. Klubi bi od Planice potrebovali vsaj 500.000 evrov, da bi si lahko privoščili opremo in dovolj trenerjev, saj Planica živi prav zaradi uspehov skakalcev, ki jih vzgojijo klubi. V Sloveniji imamo vrhunski center v Planici, vreden 40 milijonov evrov in najboljše skakalce sveta, a se ne zavedamo, da črni scenarij sploh ni daleč. Ko se bo sistem podrl, bomo izgubili deset ali več generacij skakalcev, saj ga ni mogoče čez noč na novo vzpostaviti. Samo poglejte Finsko.

Kako rešujete težave z zvezo, razumejo vaše zahteve?

Zdaj se še poskušamo pogajati, če pa ne bo šlo zlepa, se bomo odločili za skupinsko tožbo proti smučarski zvezi. Od finančne pogače nam namenjajo le drobtinice, po drugi strani pa nam ne dovolijo, da bi na dresih skakalcev oglaševali klubske sponzorje, vidni so le reprezentančni. Kako naj delujemo, če so nam onemogočili vse možnosti prihodkov?

So klubi že začeli ugašati?

Veliko se pogovarjamo s predsedniki drugih klubov, nekaj jih je že popolnoma na robu. Večina klubov deluje zaradi entuziastov, ki so pripravljeni v skoke vlagati ves svoj čas in v nekaterih primerih tudi denar. Vztrajajo, ker vidijo uspehe slovenskih skakalcev v svetovnem pokalu, ki jih dodatno motivirajo in jim dajejo potrditev, da delajo dobro. Če bodo rezultati samo nekaj let slabši, jih bo veliko preprosto obupalo.

Razvadili smo se uspehov bratov Prevc in številnih zmag vsako leto. Imamo dobre mlade generacije, ki bodo uspehe v prihodnosti lahko nadaljevale?

Ker imamo veliko skakalcev in je sistem dobro postavljen, nas za bližnjo prihodnost ne rabi skrbeti. Stroka je na dovolj visoki ravni, veliko je pripomogla tudi skakalnica v Kranju in vzpostavitev skakalnega oddelka na gimnaziji. Uspešni smo v skoraj vseh starostnih kategorijah. Poglejte samo izkupiček z mladinskega svetovnega prvenstva in mladinskih iger v turškem Erzurumu. Za vsaj prihodnjih deset let ne vidim nobenega problema.

Bi pri razvoju skakalcev lahko bolj izkoriščali nacionalni center v Planici? Morda z nacionalnim trenažnim centrom?

V teoriji je ideja zelo dobra, če bi imeli 10 ali 15 najboljših otrok iz vsake generacije, bi si gotovo razširili bazo in povečali možnosti za uspeh v članski konkurenci. Ni pa to edina pot, marsikdo ob prehodu v srednjo šolo ni odločen, da želi življenje posvetiti skokom, zato to zanj ne bi bila rešitev, lahko pa pozneje vseeno postane izjemen skakalec. Vredno bi bilo razmišljati o tem, kako lahko izkoristimo potencial Planice.

Kako pa se je v Sloveniji na področju stroke? Večkrat slišimo, da je dobrega trenerja zelo težko najti in še težje zadržati.

Trenerstvo je zelo občutljivo področje. Položaj je trenutno dober, ker je stroka prve ekipe dokazala, da je njihov program uspešen, drugi trenerji pa jim lahko sledijo. Če zamenjava trenerja pomeni, da pride nov človek z novimi pogledi in načinom dela, v tem primeru postane vprašanje, kako bi se sistem nanj prilagodil. Vse se lahko odlično razplete, a če bo zaškripalo, bo trpel celoten sistem, ne le reprezentanca. Tudi to je posebnost smučarskih skokov. Goran Janus je glavni trener že šest let in vprašanje je, koliko časa bo še vztrajal. Težko bo najti pravega naslednika, ki bo sposoben, ambiciozen, pripravljen na delo in predvsem odločen, da bo znal vzpostaviti pravo avtoriteto. Takšnih ne najdeš vsak dan. Trenutno zato lahko rečemo, da se na trenerskem področju dela dobro, a se stvari hitro lahko poslabšajo.

Se je položaj za klube kaj spremenil, ko je Elan ugasnil skakalni program in ga je prevzel Slatnar?

Razmere so za klube še vedno enake, smuči so zelo drage in klubi jih ne dobijo zastonj, zato vedno iščemo najugodnejše možnosti. Če bi Fischerjeve smuči lahko kupili ceneje, bi jih gotovo, pri mlajših selekcijah se s promoviranjem slovenskih proizvajalcev ne moremo ukvarjati. Po vrhu vsega pa kakovost opreme v razvoju skakalca niti ni bistvena.

Kako torej poskrbeti, da slovensko skakanje ne bi zdrsnilo v sivo povprečje?

Infrastruktura je, kader in voljo imamo, potrebujemo le finančno stabilen sistem. Blišč članskih uspehov in bedo klubskega položaja moramo jemati z roko v roki in si prizadevati, da bo zaradi blišča na eni tudi beda na drugi strani nekoliko manjša. Piramido moči bi bilo treba postaviti na glavo ter na vrh spet postaviti skakalce in klube, ne interesov ljudi na vplivnih položajih.