Fak brez hitrih smuči daleč od odra

Ruhpolding – Ko je Jakov Fak, vodilni slovenski biatlonec, pred dnevi prišel na tradicionalno bavarsko postajo svetovnega pokala, se je posebej spomnil izjemnega marca 2012. Tu je osvojil naslov svetovnega prvaka ter srebro pri mešani štafeti. Včeraj pa mu ni šlo po načrtih. Zasedel je 14. mesto, zmage se je spet veselil norveški tabor.

Po imenitnem četrtkovem nastopu v štafeti, ko je bil najhitrejši med vsemi udeleženci tekme, se je udarni adut slovenske izbrane vrste že veselil včerajšnjega šprinta, v katerem pa nato ni uresničil pričakovanj. Želel si je namreč precej višje od 14. mesta, a vseeno je tudi ob tej uvrstitvi ostal v skupnem seštevku z lepo bero 5. in tako tudi ohranil dobro izhodišče za današnjo sklepno ruhpoldinško predstavo s skupinskim štartom (ženske ob 12.30, moški ob 15.40).

Kje se je Faku včeraj zataknilo? Kajpak ga je razjezil zgrešeni strel stoje – naboj je pristal prav ob robu tarče, a ta tokrat ni padla –, toda poznejši pogled na semafor kot analizo tekaških časov je razkril, da se tudi ob brezhibnem učinku na strelišču ne bi vidneje približal tako želenim stopničkam. Zaenkrat v tej sezoni ostaja pri dveh uvrstitvah med najboljše tri: bronast je bil v premiernem šprintu zime v Östersundu ter nato v zasledovanju na naslednji postaji v Hochfilznu. A na obeh prizoriščih je bil občutno hitrejši kot v včerajšnji smučini.

Ta je bila zavoljo nenehnega sneženja zahtevna, vendar v razmerah Fak ni iskal izgovora (»Ni bilo vidnejših razlik med štartnimi skupinami.«), nikakor pa ni bil navdušen nad izbiro smuči. Ni ga bilo, ki bi serviserjem včeraj zavidal ugibanje o pripravi materiala, le redki – denimo Nemci, Norvežani in Čehi – so bili med srečneži z vrhunsko opravljeno nalogo. Slovenski servis sicer že dolgo slovi po svoji ustvarjalnosti in ponavadi brezhibno pripravljenih smučeh, a tokrat ga je odneslo bavarsko sneženje. Fakova pripravljenost je, kot je dokazal v štafetni tekmi, na višji ravni kot pred dnevi v Oberhofu, a z včerajšnjim parom smuči očitno ni bil konkurenčen za vrh.

»Prav zaradi dobrega telesnega počutja sem še toliko bolj razočaran ob končnem razpletu šprinterske tekme,« v prostoru za pogovore tokrat ni bil prav gostobeseden ponavadi zgovorni tekmovalec. A obenem je tudi ohranil optimizem za današnjo prestižno predstavo skupinskega štarta, ko gre na tribunah in ob progi pričakovati še več kot 14.000 navzočih, kolikor se jih je zbralo včeraj. Med njimi je bilo že po tradiciji v Ruhpoldingu tudi nekaj slovenskih obiskovalcev, ki pa nad bero našega moštva niso mogli biti prav zadovoljni: za 14. Fakom so drugi reprezentanti krepko zaostali. Klemen Bauer je bil ob treh zgrešenih tarčah stoje komaj 58., želel pa si je uvrstitev, s katero bi kandidiral za današnji štart 30 najboljših. Janez Marič, Rok Tršan in Peter Dokl so pristali globoko v drugi polovici nastopajočih, vtis bodo poskusili izboljšati – če bodo seveda vsi tam nastopili – prihodnji teden na tradicionalno zadnji postaji januarskega dela sezone v Anterselvi.

Med omenjeno množico gledalcev so bili spet najbolj veseli Norvežani, že dolga leta najštevilnejši gostje iz tujine na ruhpoldinški tekmi. V petek so se veselili senzacionalnega podviga Fanny Horn, včeraj jih je navdušil s svojo sedmo zmago doslej Johannes Thingnes Bø. »Tukaj se res počutim, kot bi imel tekmo doma,« se je navdušeno ozrl k rdeče-modrim zastavam z evropskega severa, še kako je bil zadovoljen ob novi zmagi enega od rojakov tudi Anders Besseberg, prvi mož Mednarodne biatlonske zveze. A tudi nemški biatlon, ki po upokojitvi nekaterih asov, predvsem izjemne Magdalene Neuner, še išče vrnitev na nekdanjo raven, je v včerajšnjem šprintu dočakal svoj trenutek – s štirimi tekmovalci med najboljšo deseterico, kar je najboljši izkupiček doslej v sezoni.