Kline razkril Feuzevo opozorilo: Hitro se lahko razvadiš!

Maribor – Resda slovenski smučarski as Boštjan Kline še ni povsem dojel svoje premierne smukaške zmage, ki jo je dosegel na Norveškem, a doma so ga pričakali z vsemi častmi. Na graškem letališču so ga pozdravili tudi kurenti, na novinarski konferenci je odprl penino in nazdravil s člani ekipe, za piko na i pa je stopil pred navijače in mlade smučarje svojega kluba, mariborskega Branika.

Čustva takoj po zmagi niso privrela iz vas. Kaj je zdaj, tri dni pozneje, predelala glava?

Morda sem si zmago predstavljal kot nekaj večjega, bolj čustvenega. Pričakoval sem, da bom vsaj na podelitvi spustil solzo, a se ni zgodilo. Tisti trenutek sem doživljal z mirno glavo. Misli so se sicer prepletale, predvsem ko je igrala himna, ni bilo pa nič spektakularnega. Ko zdaj pomislim nazaj, me resda spreleti: Zmagal sem! Bom pa videl, kako bom ta dosežek čutil, ko bo konec sezone. Zdaj smo v neprekinjenem tekmovalnem ritmu in moje misli so ves čas osredotočene na smučanje.

Vaš dosežek je sovpadal z 10. obletnico zgodovinske zmage Andreja Jermana. Slavili ste en dan pozneje od svojega predhodnika. In tokrat je bil z vami na prizorišču. Zdelo se je, kot da ste uradno prevzeli nasledstvo.

Tega nisem vedel. »Jerryju« je vedno v veliko veselje, da nam lahko pomaga na terenu. To mi koristi, navsezadnje ima ogromno izkušenj in znanja. Vendar pa si na progi še vedno sam. Kakorkoli, zapomnil si bom skupno veselje v cilju, tudi on mi je iskreno privoščil, da sem postal drugi Slovenec v moški konkurenci, ki je zmagal v kraljevski disciplini.

Kaj vam je po zmagi dejal norveški as Kjetil Jansrud?

Bil sem ponosen, da sem stal z njim na zmagovalnem odru oziroma da sem stopil stopnico više od olimpijskega zmagovalca. Tudi on je bil iskreno vesel zame, nisem občutil zavisti na njegovem domačem terenu. To mi veliko pomeni in zato ga cenim še bolj.

Prinese zmaga kakšno vabilo več na treninge tujih ekip?

Takšne priložnosti se seveda odpirajo. Ampak vemo, kako je v drugih reprezentancah. Imajo velike šampione. Avstrijci imajo od Hannesa Reichelta do Matthiasa Mayerja, Italijani od Christofa Innerhoferja do Petra Filla. Ne vem, če bi bilo toliko zanimanja zame, imamo pa seveda s tem rezultatom več možnosti, da se komu priključimo na treningih. A tudi sami smo sposobni narediti dobro vadbo.

Dan po zmagi ste se znašli v novi vlogi, prvič ste štartali kot zmagovalec. S čim ste se spopadali v glavi?

Predvsem z rezultatom. Misli so mi zelo uhajale, saj so se moje rezultatske ambicije močno povečale: hotel sem namreč še enkrat zmagati. To je sicer dobro, ampak pokazala se je neučakanost. Moral sem jo miriti. Imel sem tudi malo več treme, bil sem bolj napet, naložil sem si pritisk, kar se je morda poznalo pri smučarski izvedbi, a hkrati sem bil zadovoljen s tem, kar sem pokazal. Zasedel sem namreč 7. mesto, za zmagovalcem sem zaostal 56 stotink, bila je tesna tekma in jaz sem imel še rezerve. Beat Feuz (svetovni prvak, op. a.) me je v cilju opozoril, da se hitro zgodi, da se razvadiš in nisi več zadovoljen s 7. mestom. Moram se zavedati, da so to lepi rezultati, iz vsega pa izluščiti pravo pripravo in smučarsko izvedbo ter ju prenesti na naslednje tekme.

Jeseni 2011 sem vas kot lastnika treh kolajn z mladinskih svetovnih prvenstev vprašala, kdaj v prihodnosti pričakujete preboj do vrhunskih rezultatov. Dejali ste, da bi lahko, če le ne bo poškodb, dozoreli v petih letih. Govoriva prav o aktualni sezoni.

Ne morem verjeti! Očitno sem takrat tako čutil. Tekmovalno moraš dozoreti, si nabrati izkušnje. Nekateri so čudežni otroci, uspe jim prej, »udarijo« in so na vrhu. Jaz sem morda eden tistih, ki potrebuje več časa, več izkušenj in učenja. Všeč mi je, da sem stanoviten, kar se lepo kaže na rezultatih. Ni se zgodilo, da bi zmagi sledilo 30. mesto, ampak so uvrstitve enakomerne. Na to sem ponosen.

Že kot dvakratni mladinski svetovni prvak ste opozorili, da je največja nevarnost pri smučarskem zorenju prehiteti samega sebe. Zavedali ste se pomena potrpežljivosti. Kdo vam je to vcepil?

Jaz sam. Zgodaj sem se začel zavedati, da sem neučakan. Ta neučakanost pa ima tudi svojo ceno. Še vedno se moram brzdati. To je vsakodnevno učenje. Uspeva mi vse bolje, opažam velik napredek, a potrebujem še časa, volje in dela na tem. Sicer mi je Jerman kot najizkušenejši v ekipi tedaj govoril, naj se umirim, me opozarjal, da moram tudi počivati in se zavedati, da vse terja svoj čas in energijo. On je to vedel in hotel je dopovedati tudi meni, a očitno moraš takšne stvari izkusiti na svoji koži.

Koliko je ta Boštjan danes drugačen od tistega mladinca?

Imam rutino na ogrevanju in pred štartom, psihično sem napredoval, telesno in tehnično, skratka v vseh pogledih. Tudi družina mi je dala dodatno dimenzijo, drugače se vsega zavedam. Vem, kaj potrebujem, dobivam potrditve in vedno znova vidim, da sem na pravi poti.

Leta 2013 vas je ustavila poškodba meniskusa, križnih in stranskih vezi. Kakšna prelomnica kariere je to bila?

To je bila najboljša stvar, ki se mi je pravzaprav zgodila. Zakaj? Ker me je umirila, postavila na realna tla. Spoznal sem, da vse zahteva svoj čas. Tedaj sem se v mislih malo vrnil nazaj, vse skupaj pogledal od daleč, šel k psihologinji, s katero zdaj sodelujem. Tudi zaradi te poškodbe sem zdaj zmagal.

Ko so pred leti na smučarski zvezi od vas zahtevali samoprispevek, ste opozorili tudi na morebiten konec kariere. Imate zdaj dovolj miru?

Na zvezi se trudijo, da imamo mir, vidi se napredek, da delajo in da se zadeve premikajo. Naš trener pa je tisti, ki se od vedno in vselej meče na zobe za nas.

Če bi morali na premici, ki kaže razvoj smukača od nabiralca izkušenj do prekaljenega tekmovalca, uvrstiti sebe, kam bi se postavili?

Na sredino premice. Težko je reči, ali sem že višje, ker ne vem, kako je med najbolj izkušenimi. Menim, da imam določene izkušnje, nekaj pa jih moram še pridobiti. Pred mano so še poglavja učenja, vsak dan prinese nekaj novega. Natančneje pa vam bom znal na to vprašanje odgovoriti po koncu kariere.