Fotografija Vonnove še vedno na Massijevem hladilniku

S Tino Maze je spisal najlepšo slovensko smučarsko pravljico. Iz »zgube«, ki mu je pomagala, da se je izpilil v perfekcionista, je ustvaril stroj za kolajne. Bila sta tandem, ki je navduševal, a hkrati kravžljal živce zaradi svoje brezkompromisnosti. Njegove nenavadne prijeme je bilo pogosto težko razumeti, a vedno je natančno vedel, zakaj jih uporablja. V pogovoru za Delo je pronicljivi Andrea Massi zaokrožil devetletno zgodbo delovanja ekipe aMaze.

Ko je Tina pred slabim desetletjem prišla z idejo o samostojni ekipi, ste se zavedali, kaj vse postavljate na kocko?

Tisti dan je bil odločilen dan mojega življenja, ne samo moje kariere. Ta dan sem pričakoval verjetno vse življenje, ker sem dotlej vse, kar sem počel, tudi v športu, šoli in na splošno na svoji poti, delal povprečno. Kot bi čakal neki trenutek. Morda to izhaja tudi iz mojih življenjskih izkušenj, saj se v težkih trenutkih ni izšlo, kot sem si mislil, da se bo. Denimo pri očetovi smrti – verjel sem, da bom jaz rešil situacijo, pa je nisem. In tisto jutro, ko je Tina dejala, da bo nehala smučati, sem se odločil, da štartamo v samostojno zgodbo, ne glede na to, kaj postavljam na kocko. Nikoli nisem razmišljal o posledicah, ampak zgolj o tem, da možnosti za napake ne bom imel in da je zdaj moj trenutek – ali bom storil ta korak ali pa bom vse življenje človek, ki je pustil stvari nedokončane. Takrat sem se zares odločil, prešinilo me je: zdaj gremo na polno in ustavil me ne bo nihče!

Pa bi še enkrat prehodili isto pot?

Vse bi ponovil. Od A do Ž. Vse težave, ki smo jih imeli na domačih tleh, predvsem s Smučarsko zvezo Slovenije (SZS), so mi pustile tudi fizične posledice. Ne moreš imeti odprtih vseh front, minimalen proračun, s katerim je težko sestaviti ekipo. Ko vabiš ljudi v takšno zasedbo, nihče noče priti. Zgodba je vedno ista. Tudi Krištofu Kolumbu so se upirali vsi deset milj pred kopnim.

Kaj je bilo pri delu s Tino težje – delati na poti do postavljenih ciljev ali vzdrževati zasebni odnos?

Najtežje jo je bilo spremeniti iz dobre smučarke v zunajserijsko tekmovalko, ji spremeniti miselnost in koncept do dela. Imela je koncept dveh optimalnih nastopov. Narediti 1100 zavojev v enem dnevu pa je bila zanjo mentalna in fizična revolucija. Vzdrževati odnos je bilo težko. Trenirati žensko in biti hkrati v zvezi je misija nemogoče.

»Ko bo končala kariero, naj počne, kar želi. Dokler smuča, pa bo morala delati, kakor hočem jaz,« ste nekoč dejali. Kako se je ta pristop spreminjal skozi leta?

Poudariti moram, da sem s Tino postal perfekcionist, veliko me je naučila, je zelo marljiva, natančna in zahtevna. Urniki so nekaj, pri čemer sem bil neorganiziran, kot samorastnik sem bil pri tem precej pomanjkljiv. V Sloveniji sem se naučil delavnosti in marljivosti, česar Italijani nimamo. Tina je delala to, kar sem ji rekel, od A do Z (predzadnja črka abecede, op. a.), le v rekordni sezoni. Prej in potem se je upirala, kar ji je tudi uspelo. Vsi divji konji se upirajo, to je normalno. Tisto leto pa je naredila 90 odstotkov. Bil sem nezadovoljen, ker sem vedel, da bi se dalo še bolje. Predvsem na začetku se je zelo upirala, na vsakem treningu smo se sprli.

Se je to potem poznalo tudi zasebno?

Poznalo se je. Ženske so zamerljive, imajo dober spomin in te zamere vlečejo še dve uri po sporu. Vem, da so čustvene in drugačne od moških. Ženske sem treniral 14 let, ampak še zdaj ne vem ničesar o njih, so svet zase. Moški smo bolj naivni in neumni. Ženske bi morale biti kdaj manj zamerljive in razumeti, da delamo za njihovo dobro. Včasih je res težko, postavijo se v obrambno držo, čeprav jim tega ni treba, ampak takšne so.

Novinar Patrick Lang, sin Sergea Langa, ki je razvil idejo o svetovnem pokalu, je o Tini dejal, da je garala ekstremno močno – kot moški, kot Marcel Hirscher. Vi pravite, da je bila v rekordni sezoni na 90 odstotkih. Kje je pustila tistih deset odstotkov?

Strinajm se s Patrickom. Hirscher je bil eden mojih vzornikov, skupaj smo trenirali v Portillu. Tako se dela v športu. Problem pa je, da se pri ženskah dela drugače. Tiste, ki delajo tako, kot opisuje Patrick, se pišejo Vonn, Shiffrin, Maze, Höfl-Riesch. Druge pa imajo imena, ki se jih nihče ne bo spominjal. Imam protokol treninga, ki sem ga prenesel iz atletike, iz vrhunske šole leta 1980 v Italiji, kjer je Carlo Vittori s 174 cm visokim Italijanom Pietrom Menneo svetovni rekord na 200 m izboljšal na 19,72. S človekom bele polti. To je dokaz, da se z delom in – razumljivo – tudi z velikim talentom naredi rezultat. Tina je trenirala, a imela je še veliko rezerv.

Kje so bile te rezerve?

V zadnji sezoni ni delala tako, kot sem si jaz želel. To je bil tudi problem najinega odnosa, postavila bi ga na kocko. Tisti izgubljeni globus je plod tega. Če bi delala, kot smo delali v prvem letu, bi globus osvojila z vzvratnim smučanjem. Malo mi je žal, ampak hkrati sem ji moral pustiti svobodo. Davek te svobode je bilo 2. mesto v skupnem seštevku namesto prvega. Imela pa je kolajne. Osvojiti 13 kolajn na velikih tekmovanjih v šestih letih je statistično nekaj neverjetnega. To je »top« predstava na najvišjih tekmah za »zgubo«, kot je bila ona. Bila je stroj za kolajne – kar me najbolj veseli. Malo smo se igrali tudi s tempiranjem forme, uspelo mi jo je pripraviti. Njej pa je bilo težko razumeti moje norosti, en dan 26 voženj, drugi dan dve ...

Kako ste svojo tekmovalko dvignili, kadar se je zrušila − ste ji ponudili roko ali čakali, da se pobere sama?

Šel sem v spor, ker nisem priznal vseh teh izgovorov, da je Slovenka in slabotna, tega nisem hotel slišati. Vcepil sem ji v glavo, da je najmočnejša na svetu, naj se takoj pobere in neha kazati solze novinarjem in nasprotnikom.

Torej ste jo spodbudili?

Drži, ampak zelo na trdo. Pogosto slišani »saj bo«, je nekaj, kar ne sprejemam. Ko mi kdo to reče, se umaknem.

Nakazali ste ji pot, dvignila pa se je sama.

Vedno se je pobrala sama. Dovolj močna je, treba ji je bilo dati samo orodja in orožja, da bi razumela, koliko je močna. Bila je preskromna, predvsem pa preveč pod vplivom drugih, negativnih dejavnikov, ki jih v svoji ekipi nisem dovolil – zato sem tudi toliko selekcioniral ljudi. Naša največja revolucija je bila sprememba miselnosti. Drža, da smo žrtve nekega sistema, ni bila dovoljena.

Eden od zanimivih motivacijskih prijemov je fotografija Lindsey Vonn, ki ste jo obesili doma, da jo je gledala. Kdaj ste jo umaknili?

Še vedno je simbolično na mojem hladilniku. Hvaležen sem ji, ker je bila tak motiv. Da je dvomilijonska država premagala ZDA, tekmovalko z neomejenimi sredstvi, mentalno verjetno najmočnejšo na svetu, z najboljšimi materiali in vsem, kar spada k temu rezultatu, je bilo nekaj neverjetnega. To je bil moj največji cilj. Zelo jo spoštujem, pomagala mi je pri tem, da je Tina postala tako močna.

Prijem je nenavaden, od kod ta zamisel?

Že od otroštva imam čudne ideje. Nekoč sem hotel s pedalinom iz Gradeža v Piran in dobiti sponzorje s tem. S prijateljem sva štartala, a ustavil naju je reševalec iz vode, češ, kam greva. Fotografija Lindsey Vonn je bila dobra, tista prava, s prodornim pogledom. Tini sem rekel, naj si jo pogleda vsak dan, dokler je ne premaga.

Se ni upirala, je ni umaknila?

Se je. Gledala jo je vsak dan. Ne vem, če ji je bilo prav prijetno. Meni pa je bilo.

Iz vsake stvari se nekaj naučimo. Kaj ste se naučili iz zgodbe Team to aMaze?

Ne strinjam se, da se prav iz vsake stvari nekaj naučimo. Iz neumnosti in obnašanja nekaterih ljudi se jaz ne naučim ničesar.

Potem pa reciva, da se učimo iz vzponov in padcev.

To pa ja. Iz te ekipe sem se naučil veliko delavnosti, pripadnost pa je vrednota, ki je že bila v meni. Super je, ko narediš nekaj inovativnega. Jaz nisem imel neke osnove. Najlepše je, če nimaš izkušenj in ne zgrešiš ničesar. To, da že imaš izkušnje in ne zgrešiš, zna vsak.

Kaj je za vas po vsem, kar ste osvojili s Tino, še izziv? Je to še vedno lahko delo v šoli?

Letos sem en mesec poučeval. Delo v šoli je vrhunska zadeva, težava pa je, da so učitelji v naših družbah podcenjeni, kar je zelo narobe. Učitelj oblikuje družbo prihodnosti, ima veliko odgovornost. Drugi problem pa je sistem. Ne vem, kakšen je slovenski šolski sistem, italijanski je katastrofalen, učitelji nimajo nobene oblasti. Oblast je grda beseda, ampak učitelj mora imeti avtoriteto in proste roke. Mora biti seveda tudi psihično stabilen, podkovan in tako naprej. Vstop v razred je lep izziv. Pred kratkim sem srečal nekdanjega dijaka, ki se mi je zahvalil za podporo. Imel je neke težave, zdaj pa je uspešen podjetnik. Te stvari me veselijo skoraj enako kot kolajne.

Kaj bi torej lahko bil naslednji izziv?

Hotel sem biti gorski vodnik in učitelj smučanja. Ko sem bil še otrok in smo hodili v hribe, smo imeli prijatelja iz Cortine, ki je bil prav to. Z velikimi očmi sem občudoval njegovo službo. Govoril sem si, da bom to delal, ko bom velik. Zdaj to verjetno ni več izvedljivo, vendar pa pogrešam naravo, plezanje, turno smučanje. Ne vem, kakšen izziv me čaka. Tudi jaz sem v manjšem kriznem trenutku, kaj hočem, ko bom velik.

Ko se bo Tina odločila, da bo nehala, bo zame zelo težko, ste nekoč dejali. Ivica Kostelić noče govoriti o koncu kariere, pravi, da slovo povezuje z začetkom umiranja.

Ivico sem opazoval v cilju slalomske tekme v Zagrebu. Ima krasno ženo, dva otroka, Ante je dedek ... Dosegli so vse, njegov oče je najboljši trener na svetu, oni so najboljši smučarji na svetu. Ne upam si mu povedati ... Ničesar več mu ni treba nikomur dokazovati. Lepo bi ga bilo videti brez dresa, stran od količkov, kako prosto smuča z družino in uživa. To mu želim. Neskončno spoštujem družino Kostelić. Predvsem Anteja, edinega trenerja, ki je o meni povedal nekaj lepih besed.

Kako doživljate ta proces športnega poslavljanja?

Proces poslavljanja je težka stvar. A primerjati ga s smrtjo ... To sem doživel, ko sem se poslavljal od očeta. Iz lastne izkušnje mu lahko povem, kakšna je razlika, čeprav je to težko govoriti nekomu, ki tega ni doživel. S koncem kariere ni primerjave. Življenje je prva stvar, zdravje. Šport pa je del našega življenja. Obstajajo težje stvari kot poslavljanje od športa.

Tiskovna agencija AP je pred Tininim koncem kariere objavila novico, da razmišlja o nadaljevanju do olimpijskih iger.

Govorila je v pogojniku. Do trenutka, ko je snela smuči v Mariboru, nisem vedel, kaj se ji plete po glavi. Želela si je tekmovati, jaz sem jo pripravil maksimalno v tem kratkem času in s temi nepotrebnimi težavami, ki smo jih imeli s SZS. Ne prenašam ljudi, ki znajo škodovati, ničesar pa narediti.

Bi se zmogli še enkrat vrniti v ta projekt?

Ne. Zdravje je zame na prvem mestu.

Ste človek, ki, ko enkrat konča neko stvar, začne novo?

Morda bom pa lenaril. Rad bi si vzel leto premora. Bil sem na visokih obratih, pod izjemnim stresom, soočal sem se s težavami s SZS, proračunom ... Težav imam dovolj. Minusa na bančnem računu na srečo nimam. Imam nekaj služb. Razmislil bom ... Lani sem si prvič kupil opremo za deskanje na vodi in uživam kot mali otrok. Čas imam za turne smuči. Saj ni nič posebnega ... Nekoč me je Tomaž Lovše povabil na jahto, mene to ne zanima. Mali luksuzi pa so mi všeč: nova deska, nove turne smuči, avtodom. Čudovito je, ko grem z avtodomom na turno smuko. Sam, ker hočem biti sam.

Brez Tine?

Ja. Tam je strmo, izpostavljeno in bi se še tam prepirala. Potem mi začne kričati, da zakaj ... Šla bi tudi ona. Ko vidi hudo strmino, pa reče, zakaj je treba lesti gor in z derezami. Zato grem sam. Včasih pride. Ampak nočem konflikta, hočem mir. Če hoče, pride. Če noče, ostane v dolini.

Legendarni Jean-Claude Killy je Tini ob koncu kariere sporočil: Ne oziraj se nazaj.

Tudi za takšne priložnosti sem hvaležen Sloveniji. Naredil sem vso svojo zgodbo tu. In v tem kontekstu imel srečo priti v stik z največjimi smučarskimi legendami, za kar se zahvaljujem tudi Vedranu Pavleku (prireditelju 50. rojstnega dneva svetovnega pokala v Zagrebu, op. a.). Ta gospod Killy ... Zdaj razumem, zakaj mu je Ante Kostelić napisal pismo in ga povabil, naj pride na jubilej. Ante ima neskončno zgodovinsko kulturo, jaz sem v primerjavi z njim še začetnik. Prišel je do nas, povedal par besed o Tini. Je pravi gospod. Ti ljudje so zame vzorniki. Strinjam se z njegovo mislijo in menim, da Tina ne bo imela težav. Ne verjamem, da je pričakovala takšne rezultate v svoji karieri, prepričan sem, da je presenečena nad doseženim. Morda sem bil kdaj jezen, da nismo vsega pokazali. A tudi jaz imam svoj mir.

Torej ne gledamo nazaj, ampak naprej.

Nazaj ne gledaš nikoli, le kadar smučaš s turisti, se ozreš po progi, da koga ne zbiješ.

Da vas kdo ne zbije?

Da nas kdo zbije – to ne, ker smo malo prehitri.