Hattestad ima rad štruklje, ne mara pa žgancev

Falun – »O, iz Slovenije ste? Vašo državo sem ravno omenil nemški novinarki, ki me je vprašala, ali sem bil po 3. mestu v šprintu kaj razočaran. Odvrnil sem ji, da bi bili v Sloveniji navdušeni nad slehernim odličjem, zato sem tudi jaz vesel brona,« je pogovor za Delo začel norveški tekaški šampion Ola Vigen Hattestad, ki je s Slovenijo povezan po zaslugi življenjske sopotnice Katje Višnar.

Kaj je skrivnost vašega uspeha?

Več razlogov je za to, med najpomembnejši pa je nedvomno ta, da so smučarski teki na Norveškem res velik šport. Imamo ogromno tekačev, ki trdo garajo, tudi otroci se že kmalu naučijo živeti s tem. Na državno prvenstvo pride ogromno tekačev, zato je razumljivo, da iz te široke baze mnogim uspe tudi v svetovnem merilu. Kar zadeva mene, pa sem v pripravah za lanske olimpijske igre v Sočiju naredil nekaj sprememb, pri čemer sem dal še večji poudarek krepitvi vzdržljivosti in vadbi tradicionalnega teka na smučeh. Ker se je izkazalo za uspešno, sem na enak način treniral tudi pred to sezono.

Kateri so po vseh kolajnah, ki ste jih že osvojili, vaši naslednji cilji?

O tem bom razmislil po koncu sezone. S Falunom se mi je iztekel en načrt, zdaj moram sestaviti naslednjega, kajti resnično si želim nastopiti še na naslednjem svetovnem prvenstvu čez dve leti v Lahtiju in na olimpijskih igrah v Pjongčangu '18. Zdaj moram dobro proučiti, kaj vse moram narediti, da bi bil uspešen tudi tam.

Vaša življenjska sopotnica Katja Višnar za razliko od vas ni bila tako zadovoljna s tukajšnjim posamičnim šprintom. Ali ste ga videli?

Da, ogledal sem si ga po medmrežju. Težko rečem, kaj je šlo narobe, kajti videti je bila hitra in tudi počutila se je zelo dobro. Je pa bila silno potrta, potem ko se ni uvrstila v finale.

Zato pa je bila spet nasmejana po ekipnih šprintih?

Zares sem bil vesel zanjo. Tekla je zelo dobro, malo ji je sicer začelo zmanjkovati moči v zadnjem krogu, toda pred tem je bila močna.

Odkar živi z vami na Norveškem, je naredila velikanski napredek. Kako ste ga sami doživljali oziroma spremljali?

Ko sem spoznal Katjo, je bila navajena, da ji je trener rekel, kaj mora narediti. Vendar pa to ni norveški način. Seveda se pogovarjamo s trenerji, razmišljamo pa s svojo glavo. Konec koncev vsak zase najbolje ve, kako mora živeti in trenirati. In v tem se je morda Katja odtlej še najbolj spremenila.

Kje so njene meje?

V šprintu je zagotovo sposobna poseči po vrhu, na razdalji pa tako kot jaz nima možnosti. Upam, da bo kmalu uresničila svoje cilje, saj ni več najmlajša. Je pa zagotovo ena od najhitrejših smučarskih tekačic na svetu, če bi pridobila še malce na vzdržljivosti, bi jo bilo res težko premagati.

Kakšno je sicer vaše mnenje o slovenskem teku na smučeh?

Ko pogledam rezultate vašega državnega prvenstva, bi jih lahko malodane primerjal s tekmami za trening v mojem klubu. Zato je toliko bolj navdušujoče, da imate toliko vrhunskih tekačic na najvišji ravni.

Kaj bi svetovali našim mladim tekačicam, kot so Lea Einfalt, Anamarija Lampič in Nika Razinger? Da se za zaradi boljših razmer za trening podobno kot Višnarjeva preselijo na Norveško?

Ha, ha. No, saj imajo tudi norveškega trenerja. Po drugi strani pa so doslej dobro delale z vašo starejšo »šolo«, vendar jaz – seveda – vseeno najbolj zaupam norveškemu načinu.

Kakšni so vaši vtisi o Sloveniji?

Zares jo imam rad. Imate vse: morje, gore, čudovite vinograde. Lepa je Ljubljana, krasen je seveda tudi Bled. Všeč mi je, da so razdalje med kraji zelo majhne, tako da hitro prideš z enega konca na drugega. Zato se že veselim vnovičnega obiska vaše dežele po koncu sezone.

Je morda kaj, kar vam pri nas ni všeč?

Kot Norvežan imam rad zimo, navajen sem, da si pred hišo nataknem smuči ter lahko tečem ure in ure. To v Sloveniji, kjer je za moj okus najlepše spomladi in poleti, ni mogoče. Tudi žgancev nimam preveč rad, zato pa obožujem štruklje.