Ivico Kostelića bi beseda konec zlomila

Zagreb – Ljubitelji smučanja so resda pričakovali, da bo današnji slalom na Sljemenu poslovilna tekma kariere za hrvaškega šampiona Ivico Kostelića, a 37-letnik še ni rekel zadnje besede. Letošnji cilj je svetovno prvenstvo, spogleduje se tudi z olimpijskimi igrami prihodnje leto. Občutek ima, da se bo v njem nekaj zlomilo, če bo izrekel, da se bliža konec njegove športne poti.

Če bi poslušal telo, bi že zdavnaj nehal, pravi, zdaj je v fazi borbe med glavo in telesom.

»Smučanje je prekrasen šport, ki človeka izpolnjuje, ne samo z okoljem, ki ga nudi, ampak tudi z užitki, ki jih omogoča, denimo, obvladovanjem sil. Res je, da me koleno boli vse bolj in da vse manj uživam v smučanju na način, ki sem ga vajen. To je tisto, kar me najbolj moti. Vsako leto je slabše in ne morem pričakovati, da bo boljše, to je treba sprejeti,« je povedal o 14 operacijah kolena. Kako močne so bolečine, opiše podatek, da 10 mesecev na leto jemlje analgetike, z njimi smuča vse od leta 2011!

Pot, ki jo je prevozil po belih strminah, je dolga tri desetletja. »Šport ni le tekmovanje, je več od tega. Izoblikuje odnos do gibanja, narave, gora, ljudi. Prvič sem šel na Mölltal leta 1988, star sem bil osem let. Še vedno se vračam tja in še vedno delam isto. Vsakič, ko pridem tja, odplujem v času, v otroštvo. Nekaj je v tej zgodbi, da – kot poje Bob Dylan – človek hoče ostati večno mlad. Vsa ta leta, ko prihajam na ta ledenik, so gore iste kot tedaj, ko sem bil otrok. In ko zdaj pogledam okrog sebe, točno vem, kje sem se igral, na kateri kamen sem stopil. Tako tudi na vsakem drugem smučišču. In to je ta močna vez s smučanjem,« je opisal, kako so mu gore oblikovale življenjsko pot.

Njegov lanski nastop na pokalu Vitranc, zadnji v karieri na podkorenski strmini, je bil čustven. Kranjskogorske tekme je vedno imel za domače. Tista z nabojem kot nobena druga pa je sljemenska v rodnem Zagrebu, ki so jo vključili v koledar moških tekem leta 2008. »Kot otroci smo bili 'obsojeni' na ta hrib, drugega nismo imeli. Tu nabiramo kondicijo, smučamo, gremo na izlet, skratka, tu počnemo vse! Sljeme je za nas več kot smučišče, je naše dvorišče in usoda,« je dejal o hribu nad mestom, kjer ga častijo kot kralja.

Lansko pomlad je izjavil, da bo zagotovo tekmoval do sljemenske preizkušnje, nadaljnji nastopi pa bodo odvisni od odziva kolena. Zdaj, ko je potrkala na vrata, slovesa ne omenja. Pravi, da ne more ničesar natančno reči, saj mu je težko, ko pomisli na konec. »Zvenelo bo malo grobo, ampak slovo kot pojem pomeni začetek umiranja,« je poudaril Kostelić, lastnik štirih olimpijskih kolajn in treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec 26 tekem za svetovni pokal, dobitnik velikega kristalnega globusa, dvakratni zmagovalec slalomskega seštevka in trikratni kombinacijskega. V zdajšnji konkurenci si ne dela utvar. Zaveda se, da zaradi bolečega kolena ne more držati stika s tekmeci. Njegov tokratni cilj na Sljemenu – današnji nastop bo zanj 360. v svetovnem pokalu – je zato uvrstitev v finale.

Zagrebčan ima za sabo zanimivo leto. Po sezoni se je na tekaških smučeh odpravil na vzdržljivostni izziv (497 km v 14 dneh) na Islandijo, v domovino soproge. Prijatelje iz svetovnega pokala, s katerimi je odraščal na treningih in tekmah, je povabil na počitnice na Mljet, jim organiziral izlete in jim razkazal okolico. »Veliko je stvari, za katere nisem imel časa in bi se jim rad posvetil v prihodnosti. Projekt Islandija se bo razvijal naprej, že delam načrte. Pomembno je, da izkoristim trenutno kondicijo za podvige, ki zahtevajo določeno telesno pripravo. Zanima me tudi jadranje, rad bi končal magisterij (letos je diplomiral, op. a.). Človek nima devet življenj, vsaka stvar pa zahteva čas in osredotočenost,« je še poudaril sogovornik.

Pravi, da razmišlja o vseh mogočih stvareh, ki ga čakajo po športni upokojitvi, veliko je takih, s katerimi se bo soočil prvič. Nikoli v življenju, denimo, še ni plačal položnic. »Ni me strah tega, kar me čaka, je pa to zame velika neznanka,« je priznal oče dveh sinov. Malčka ga spremljata na Sljemenu, z mamo Elin sta prizorišče ženskega slaloma zapustila med zadnjimi. »Očetovstvo me je spremenilo. Ko še nisem imel otrok, so mi vsi govorili, kako lep občutek je postati starš. Tega si ne moreš predstavljati, dokler ne izkusiš. Gre za edinstveno situacijo, ko imaš nekoga rad bolj kot sebe,« je povedal Kostelić.

Izjemno je povezan z 78-letnim očetom Antejem. »Moj trener je od leta 1989, skupaj sva doživela ogromno, imava zelo močen odnos. Z nikomer v življenju nisem preživel toliko časa, kot sem ga z njim, niti ga s kom še bom,« je Ivica očetu hvaležen za vse, kar je storil zanj.