Izgubljala motivacijo, iskala smisel

»Med zdravljenjem sem se soočala z obdobji, ki so mi pobrala vso motivacijo, saj je šlo vse narobe. Spraševala sem se, ali je smiselno vztrajati. Na srečo pa so prišli tudi dnevi, ko sem spoznala, da je smučanje moje življenje. Srečna sem, da sem nadaljevala,« je v pogovoru za APA borbe same s sabo po poškodbah, ki so ji grenile zadnji dve leti, opisovala avstrijska smučarka Anna Veith.

V obdobju, ko sta z najboljšo slovensko smučarko v zgodovini Tino Maze bili boj na belih strminah, se je zdelo, da Veithova živi svoje sanje. V dveh sezonah (2013/14 in 2014/15) je osvojila dva velika kristalna globusa, dve olimpijski kolajni in tri odličja na svetovnem prvenstvu. A iskreno veselje je tik pred naslednjo zimo ustavila poškodba.

»Takrat me je prešinilo, da je konec. Dve uspešni sezoni sta mi pobrali ogromno moči in ko sem izvedela diagnozo (strgala si je sprednjo križno in notranjo vez ter poškodovala pogačico, op. p.), mi je bilo jasno, da ne bo šlo več naprej,« se je spomnila šoka, ki ga je prinesla jesen 2015. Okolica in njeni najbližji so bili tisti, ki so jo opogumili, ji vlili upanje in okrepili izgubljeno samozavest. »Opazila sem, kdo vse me podpira, in spoznala, da kar tako ne morem odnehati. Kmalu pa mi je postalo tudi jasno, da me čaka zelo naporno obdobje,« je podoživela najgloblji padec na svoji športni poti. Stisnila je zobe in s težavo premagovala ovire, ki so se ji znašle na poti.

Primorana je bila izpustiti sezono 2015/16. Konkurenci se je nato pridružila v predolimpijski zimi. Zbrala je sedem nastopov v svetovnem pokalu, na svojem zadnjem, superveleslalomskem v Cortini, se je povzpela na stopničke. Po dveh tekmah na februarskem SP v St. Moritzu pa je prekinila tekmovalni ritem in šla znova pod nož, takrat zaradi kroničnega vnetja pogačice v levem kolenu.

Se ji zdi zdaj, ko pogleda nazaj, da je storila napako, ker se je vrnila prehitro? »Glede na to, kakšna je bila poškodba in kje sem se nahajala na svetovni lestvici, se morda zdi, da sem prehitevala korake. A če pogledamo, kaj vse sem se naučila v tem času, je bila to pravilna odločitev. Več kot poldrugo leto nisem okusila svetovnega pokala. Potrebovala sem tekmovalni ritem, tovrstno izkušnjo in občutek, da sem sposobna nadaljevati kariero. Nisem pozabila, kako se smuča, manjkala mi je predvsem telesna moč,« je svojo zgodbo opisovala zmagovalka 14 tekem v svetovnem pokalu.

Letošnja vrnitev v konkurenco, ki jo je obeležila konec tedna v Kanadi, se razlikuje od tiste pred letom dni, saj se zdaj počuti veliko bolje kot takrat. Predvsem fizično je drugače, pravi 28-letna tekmovalka. Lani so ji življenje grenile nenehne bolečine, desna noga je bila mišično oslabljena, bili so dnevi, ko se je koleno odzivalo bolje (takšna je bila tekma v Cortini, ko je dosegla rezultat zime), in trenutki, ko je bilo v slabem stanju, denimo na tekmi v Garmischu, na kateri je odstopila. V letošnjem pripravljalnem obdobju je odpravljala pomanjkljivosti. »Zato sem zdaj na povsem drugačni ravni,« je razkrila najboljša avstrijska smučarka v obdobju od 2011/12 do 2015/16.

Septembra letos se je po sedemmesečnem premoru vrnila na smuči. Poleti si je vzela čas za telesno pripravo, da bi se vrnila močnejša, posledično bi tudi boljše smučala. Prvi dnevi snežne vadbe so bili predvsem čustveni. Čeprav njena kolena narekujejo izvedbo vsakega naslednjega koraka, je bila že takrat zadovoljna, ker ni bilo velikih odstopanj od načrta. »Relativno hitro sem si povrnila občutek za smučanje. Moja največja ovira je bil predvsem dvig fizične vadbe, saj sem morala biti previdna na morebiten pretiran odziv kolen. Uspelo mi je. Treba se je bilo prilagajati, a pri tem nisem storila nobenega koraka nazaj,« je opisovala dragocene napredke. Vseskozi se je zavedala, da mora biti strpna, opozorili so jo tudi, da ne sme pretiravati, ampak raje delati premore: »To je bila prava preizkušnja potrpežljivosti.«

Ob vrnitvi v Lake Louise, na ameriško prizorišče, ki je konec tedna gostil uvod v sezono hitrih disciplin, je vknjižila točke. To kanadsko tekmovališče si je izbrala za štart v olimpijsko zimo zaradi natančnega poznavanja proge. Vnaprej je opozorila, da v smuku ne pričakuje čudeža, saj je v tej disciplini v zadnjih dveh letih smučala vsega šest dni. Najbolje pa se počuti na superveleslalomskih smučeh, na katerih v nadaljevanju zime od sebe pričakuje največ.

Na svoji športi poti je osvojila vse najpomembnejše lovorike (ima olimpijsko zlato, tri naslove svetovne prvakinje, velika in male globuse), prav zato pravi, da ji ni treba ničesar dokazovati nikomur. Smuča zase in verjame, da lahko v tem še bolj uživa, saj to ni samoumevno. »Vsak dan znova čutim, da je šport, ki sem si ga izbrala, moja strast. Ogenj se je spet zanetil,« je vesela, da se je vrnila k svoji največji ljubezni.