Jakov Fak vrnil Slovenijo na biatlonski zemljevid

Hochfilzen – Resda v središču avstrijskega biatlona, kraju z nekaj več kot tisoč prebivalci ob vznožju mogočnih tirolskih vršacev, v zadnjih dneh ni bilo takšnega živžava kot tukaj med februarskim svetovnim prvenstvom, a navzočim iz Slovenije bo ta decembrski Hochfilzen ostal v precej lepšem spominu. Jakov Fak se je namreč vrnil med elito!

O tem, da je slovenska biatlonska reprezentanca leta 2010 dobila zelo močnega aduta, nikdar ni bilo dvoma. Hrvaški bronasti olimpijec iz Vancouvra se je takrat le še uradno preselil k vrsti Uroša Velepca, pod čigar vodstvom je že delal prej. Po prestopu pa je že na prvi postaji, tradicionalno v Östersundu na Švedskem, zablestel in potrdil, da je slovenska smučarska družina dobila novega šampiona. Pozneje je osvojil dva naslova svetovnega prvaka (2012 in 2015), v hipu dvignil prepoznavnost slovenskega biatlona, a se tudi ubadal s številnimi zdravstvenimi težavami. Zato je tudi v sezoni 2015/16 izpustil večino tekem ter se pripravil le na SP v Oslu (5., 6. in 7. mesto). A nato v sezoni pozneje ob dolgem zdravljenju ni zmogel več nastopiti niti na prvenstvu niti na posameznih postajah.

Zato je bil ta štart v olimpijsko zimo zanj pravzaprav podoben tistemu, ko je sploh prvič nastopil za Slovenijo. Poln ugank. Prestal pa ga je imenitno!

Previdneje kot kadarkoli v zadnjem desetletju so v vodstvu slovenske reprezentance na predstavitveni novinarski konferenci (brez navzočnosti Faka, ki je takrat vadil s svojim trenerjem Urošem Velepcem na Norveškem) razgrinjali načrte in niso napovedovali uvrstitev na stopničke. A tridesetletni povratnik h karavani svetovnega pokala je bil zgolj v Hochfilznu pri obeh posamičnih preizkušnjah na odru (3. v petkovem šprintu in nato 2. v sobotnem zasledovanju), med najboljšimi tremi je bil tudi že v Östersundu (3. v zasledovanju), tako dobrega uvoda v sezono ni imel že od zime 2012/13.

»Priznam, kar smeje se mi, ko se spomnim, da sem prav v Hochfilznu pred petimi leti dosegel svojo prvo zmago, zdaj pa sem tako uspešno začel sezono, ki sem se je lotil previdno, saj me dolgo ni bilo na tekmah. Toda zdrav sem in očitno dobro pripravljen,« se je vodilnemu slovenskemu biatloncu po vseh težavah odvalila skala od srca. Dvakrat je vstopil v izbrani druščini norveškega aduta Johannesa Tingnesa Bøja in Francoza Martina Fourcada, sploh vodilnega biatlonca zadnje petletke, v novinarsko središče in na konferenci za najboljše tri razgrinjal zadovoljstvo ter se zahvaljeval ob številnih čestitkah. In tudi ob včerajšnjem sklepnem nastopu za Slovenijo, med moškimi štafetami, se je pred 11.000 gledalci odrezal z lepo predstavo.

Slovenska vrsta ni ponovila 12. mesta s premiere na Švedskem, s katerim bi si že zagotovila štafetni olimpijski nastop (dve uvrstitvi v prvi polovici nastopajočih), tokrat je bila med 26 štafetami 14. V vetru in mrazu je bil najbolj zanesljiv in kajpak tudi najhitrejši med slovensko četverico prav Fak, na 19. mestu je prejel zadnjo predajo od Mitje Drinovca, nato pa prismučal v cilj kot 14. »Glede na realna razmerja moči je naša uvrstitev povsem solidna, a če bi dobil še boljše izhodišče, bi moštvu lahko priboril več,« je bil jasen po tekmi, na kateri se je zmage veselila Norveška pred Nemčijo in Francijo.

»V takšnih razmerah je napak več kot ponavadi, če to izkoristiš, lahko presenetiš tudi favorite. Naših kazenskih krogov pa je bilo le preveč, da bi prodrli v prvo polovico. Tako pa je vse po pričakovanju: najboljši so pri vrhu, naše moštvo je v srednjem razredu, za nami pa je še ducat reprezentanc,« je potegnil črto pod sklepnim nastopom glavni trener slovenskih biatloncev Tomaš Kos. Sledila je še napeta tekma ženskih štafet z zmago Nemčije pred Velepčevo Ukrajino in Francijo, v tej disciplini Slovenija, žal, že dolgo nima svoje ekipe. A zdaj je vsaj po zaslugi Jakova Faka spet prepoznavna na moškem biatlonskem zemljevidu …