Karieri presežkov ni videti konca

V alpskem smučanju je nekoč Ingemar Stenmark zmagoval brez konkurence, Michael Schumacher je s svojo dominanco v obup spravljal tako tekmece kot navijače formule ena, ki niso bili naklonjeni Ferrarijevi rdeči, tudi Tina Maze je bila v zgodovinski sezoni razred zase. A tako dolge, dominantne in raznovrstne kariere, v kateri uživa Marit Bjørgen, lahko v športu preštejemo na prste ene roke.

Norvežanka je na tekaške smuči stopila s štirimi leti, pri sedmih prvič zmagala in nato kar šest let v vseh kategorijah ni priznala poraza. Ti so bili v njeni karieri redki, a zato toliko bolj boleči. Prehod v člansko konkurenco niti za Bjørgnovo ni bil enostaven, po treh letih kolebanja med mladinskimi tekmovanji in svetovnim pokalom je prvo zmago na najvišjem nivoju dosegla v Düsseldorfu leta 2002. Od tam je šla njena kariera strmo navzgor, prvi naslov svetovne prvakinje je sledil že leto kasneje, edino večje razočaranje je bilo svetovno prvenstvo v Liberecu 2009, kjer je ostala brez odličja.

Pred olimpijsko sezono 2010 je spremenila trening in prehrano, po podrobnih pregledih so njeni zdravniki odkrili akutno poslabšanje astme in zaprosili za terapevtsko izjemo. Precej neradi, a vendarle so pri mednarodni protidopinški organizaciji prošnji ugodili in Marit je začela teči za več deset odstotkov bolje. Na olimpijskih igrah v Vancouvru je njena uporaba sicer prepovedanih zdravil prišla v javnost in sprožila polemike, glavna tekmica Justina Kowalczyk jo je v medijih ostro napadala in njeno ravnanje označila za doping v drugačni preobleki., Bjørgnova ji je odgovorila z zgodovinskimi igrami – tri zlate, srebrno in bronasto odličje v Vancouvru so ji dali krila.

Po zelo uspešnem domačem svetovnem prvenstvu v Oslu leto kasneje (štirje naslovi svetovne prvakinje) so nastopile nove zdravstvene težave. Medicinsko osebje ji je zaradi aritmije odsvetovalo nadaljevanje kariere, a je Bjørgnova izpustila le Tour de Ski 2012 in že na naslednjem SP nadaljevala z zbiranjem zlatih odličij. Norvežanki najbolj leži skiatlon, kjer polovico proge pretečejo v klasičnem koraku, polovico pa v prosti tehniki, njeno poigravanje s konkurenco je podobno igri mačke z mišjo. Bjørgnova zmaguje s tako lahkoto, da je v sezoni 2012 Justina Kowalczyk obupala nad bojem s kraljico smučarskega kluba Rognes in v skiatlonu nehala nastopati. Nekaj mesecev kasneje se je skesano vrnila na štart in se sprijaznila z bojem za drugo mesto. Kaj več norveška šampionka tekmicam dopusti le redko. »Vsaka tekma posebej me motivira, ne zaradi rekordov ali zlatih odličij, tekmicam želim dokazati, da sem razred zase. Že v mladinski konkurenci me je vsak poraz tako bolel, da več dni nisem spala, zato sem se odločila, da porazi ne pridejo v poštev,« skoraj morilske instinkte in voljo pojasnjuje Bjørgnova.

Soči jo je na vrh izstrelil še v olimpijski konkurenci, s šestimi zlatimi kolajnami in desetimi skupno je najbolj uspešna ženska zimska športnica v zgodovini. V naslednji sezoni ji je uspel še naskok na Tour de Ski, edino še manjkajočo lovoriko v karieri in zdelo se je, da bo tudi Marit počasi zmanjkalo motivacije. Poleti 2015 je objavila, da s partnerjem Fredom Børrejem Lundbergom pričakujeta otroka. Začasno se je umaknila iz karavane, a hkrati napovedala, da še ni rekla zadnje besede. Po 622 dneh odsotnosti se je vrnila v Ruki in na desetkilometrski tekmi v klasičnem koraku takoj skočila na vrh. »Trenirala sem z najboljšimi norveškimi tekačicami, zato mi je bilo jasno, da sem še vedno vrhunska. Ta zmaga je le potrditev dobrega dela, moj cilj je svetovno prvenstvo,« je razlagala v Ruki.

Pravljica je v Lahtiju dobila še piko na i. Zob časa ji tudi pri skoraj 37 letih še ne načenja, z novimi štirimi zlatimi odličji se je veselila že 18 naslovov svetovne prvakinje. Marit Bjørgen se ne ustavlja, kariera presežkov se bo skoraj zagotovo nadaljevala tudi na olimpijskih igrah v Pjongčangu.