Kdor ne skače, ni Prevc

»Hvala očetu, hvala mami!« je legendarni športni komentator Mladen Delić vzneseno vzkliknil, ko sta plavalca Borut in Darjan Petrič družno osvajala kolajne še za rajnko Jugoslavijo. V podobnem slogu bi se lahko zdaj Slovenci zahvaljevali očetu in mami Prevc, da sta rodila in vzgojila tako nadarjene, neustrašne ter delu in doseganju ciljev predane sinove (in hčerki). Kdor ne skače, ni Prevc, bi bil lahko slogan družine iz Dolenje vasi pri Železnikih, v kateri so bili tudi padalci, še preden so postali smučarski letalci.

Pot do šampiona je brez dvoma zapisana že v genih, skriva se tudi v pravi vzgoji, nikoli pa se je ne prehodi, če je okolje, v katerem živimo, ne omogoča. Velikima junakoma minulega konca tedna Petru in Domnu Prevcu, prvima bratoma, ki sta v zgodovini svetovnega pokala v smučarskih skokih slavila dvojno zmago, se je mozaik sestavil, kot je treba. Nadarjena in delavna fanta sta se odločila za šport z bogato tradicijo in široko javno podporo, ki se spogleduje s statusom nacionalnega športa, ki je nekoč pripadal alpskemu smučanju. Pa ne le zaradi njunih uspehov, temveč celotnega skakalnega ustroja, ki ju je popeljal proti svetovnemu vrhu. Usklajeni klubski treningi in šolanje v Kranju, sistematično delo v reprezentanci, nov nordijski center v Planici, ki nudi enakovredne, če ne celo boljše razmere za vadbo, kot jih imajo dovčeraj na videz nedosegljive skakalne velesile …

Vse to imajo slovenski smučarski skoki, ki so bili tudi v iztekajočem se letu velika zgodba o uspehu in bržkone bodo tudi v prihodnje, saj se zdi, da potencialne šampione ali vsaj tekmovalce za prvo deseterico na svetu vzgajajo kot po tekočem traku. Na žalost pa so tudi izjema in ne pravilo v slovenskem športu. Morda so kar unikum, po sistematičnosti in prelivanju iz enega šampionskega rodu v drugega bi jim lahko ob bok postavili le judo, ki bo, kot vse kaže, paradna panoga slovenske olimpijske odprave v Riu de Janeiru prihodnje leto. Ti zgodbi imata tudi nekaj ključnih skupnih točk – v obeh je mogoče na svetovni vrh priti z razmeroma majhnimi sistemi in za relativno malo denarja.

Kaj pa drugi, tudi globalno odmevnejši športi? Večina se jih sooča z bolj kruto in bolj vsakdanjo slovensko realnostjo – nezmožnostjo usklajenega delovanja v velikem sistemu, odsotnostjo vizije, slabim, nestrokovnim, velikokrat kruhobrskim vodenjem, obubožano klubsko bazo, majhnim kadrovskim bazenom in pomanjkanjem sredstev, ki bi jih potrebovali za konkurenčnost na vrhunski ravni. Nekatere omejitve so fizične, večina jih je v glavah. Njihova odprava pa ne bo le izziv za olimpijsko leto 2016, temveč za naslednje desetletje. Če bo slovenski športni »družini« pri tem spodletelo, bo ponarodeli navijaški vzklik »Kdor ne skače ...« kmalu morda res namenjen le še slovenskim orlom z brati Prevc na čelu.