Ko je bilo treba, je Tina znala najti zmagovito energijo

Ljubljana – Tina Maze je šestič postala najboljša športnica Slovenije. Kot je razbrati iz njenih pogovorov v zadnjem času, bržčas tudi zadnjič. Veliko namreč govori o preobrazbi iz smučarske bojevnice v čustveno žensko, o življenju brez tekmovalne napetosti in travmah, ki jih doživlja od dne, ko je ugotovila, da je na življenjski prelomnici. Da je čas, da se čustveno socializira.

Nobenega dvoma seveda ni, da je »Tina«, ki predstavlja njeno osebnostno globino in ženskost, premagala »Maze«, tisti moški princip brezkompromisnega gladiatorja v njej, ki je rezultatsko in po svoje tudi osebnostno opredelil njeno izjemno smučarsko kariero. Prav ta dvoboj med »Tino« in »Maze« ter preobrazba, ki jo je čustveno zelo intenzivno doživljala že v olimpijskem letu (z dvema zlatima kolajnama v Sočiju), sta bila rdeča nit njene najboljše sezone na velikih tekmovanjih oziroma olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih.

Vsak izmed naslovov najboljše športnice je zgodba zase. Kariero sijajnih in v mnogočem za svetovni šport nedosegljivih dosežkov je končala z najboljšim nastopom na velikih tekmovanjih – olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Na svetovnem prvenstvu v Beaver Creeku je osvojila tri kolajne, sicer toliko kot leta 2013 v Schladmingu, vendar pa so koloradske bolj blesteče – postala je svetovna prvakinja v smuku in kombinaciji, v superveleslalomu pa je osvojila srebro. Bero kolajn je tako zaokrožila na 13, kar je ne uvršča samo na četrto mesto najboljših smučark vseh časov, ampak jo postavlja kot najboljšo slovensko športnico vseh časov tudi na vrh naše športne piramide.

V Beaver Creeku je stremela še za enim rekordom, vpisati se je želela kot prva smučarka s petimi kolajnami na velikih tekmovanjih. A tega nečloveškega napora telo brez prave energije in žara ter utrujena glava očitno nista zmogla. V sezoni vzponov in padcev, zmag in porazov, veselja in razočaranj, ki jih je doživljala enako intenzivno kot v letih vzpona, ji je prav telo sporočilo, da je čas, da razmisli o smiselnosti življenja pod takšnim stresom in pri največjih obratih, kakršne zahteva vrhunski šport. Prav tako tudi o smiselnosti vsakdanjih bojev same s seboj, ki so ji jemali toliko, morda pa celo več energije kot tekme. Najprej ji je viroza vzela moči že na zadnji tekmi leta 2015 v Kühtaiu na Tirolskem. Potem ko je v Cortini d'Ampezzo imela na prvi pogled že nedosegljivih 329 točk naskoka pred Anno Fenninger, sta jo bolezen in posledično utrujenost sesula v St. Moritzu. Po svetovnem prvenstvu je doživela kalvarijo na Zlati lisici v Mariboru z zanjo dvema nepredstavljivima odstopoma. Krona zdravstvenih težav pa sta bila sila povprečna nastopa v Åreju. V štirih tekmah v svetovnem pokalu je nanizala tri ničle! Kljub temu je do zadnje tekme bila dramatično bitko za veliki globus s Fenningerjevo, sicer največjo tekmico na svetovnem prvenstvu. Avstrijka je po Beaver Creeku v enajstih tekmah nanizala 6 zmag, dve drugi in tretje mesto, čemur po nizu nesrečnih okoliščin niti Mazejeva ni bila kos. Dvoboj je na koncu izgubila za 22 točk.

V luči težav v svetovnem pokalu gre seveda ocenjevati tudi vrhunec sezone na svetovnem prvenstvu, ki jo je pripeljal na prvo mesto med slovenskimi športnicami. Kolajne se pri taki šampionki, kot je Tina, seveda zdijo same po sebi umevne, a še zdaleč niso. Skok iz rezultatskega brezna v St. Moritzu na zmagovalni oder Beaver Creeka je vnovični dokaz, kako velika šampionka je, kako se zna osredotočiti na največja tekmovanja, sama in s svojo ekipo – v Beaver Creeku Andreo Massijem, Valeriom Ghirardijem, Andreo Vianellom in Nežko Poljanšek – poiskati tisto zmagovito energijo, ki se na trenutke zdi nedosegljiva.