Fourcade le privabil pozornost rojakov

Francoz Martin Fourcade s štirimi naslovi z biatlonskega svetovnega prvenstva.
Objavljeno
13. marec 2016 20.12
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Norveška je ponosna na kralja Haralda V, v športu ima vladarja Oleja Einarja Bjørndalna, s 95 zmagami na najvišji ravni rekorderja v svetovnem biatlonu, a zdaj se je na prvenstvu v Oslu priklonila tudi velemojstru iz tujine. »Kralj Holmenkollna je postal Martin Fourcade,« je že pred včerajšnjim sklepnim dejanjem 49. SP v biatlonu poudaril Anders Besseberg, predsednik mednarodne zveze (IBU).

Prvi mož krovne organizacije biatloncev je Norvežan, seveda je ponosen, da je metropola države priredila imenitno tekmovanje, z osebnim prijateljem kraljem Haraldom V je vzneseno ploskal domačima zmagoslavjema v moški in ženski štafeti, nato za konec včeraj še novemu svetovnemu prvaku Johanesu Tingnesu Bøju, ko je v izjemnem boju ugnal velikega tekmeca iz Francije. Fourcade pa je bil na odmevnih večernih razglasitvah sredi mesta kar štirikrat na najvišji stopnički.

Četudi se je široki krog tekmecev na osrednje tekmovanje biatlonske sezone dobro pripravil, je bilo že od prvega dne in takrat imenitnega nastopa v mešani štafeti vidno, da bo Martin Fourcade le stežka premagljiv. Že med sezono je potrjeval izjemno tekmovalno formo, prišel v Oslo s popotnico prepričljivo vodilnega v skupni razvrstitvi, v kateri pa si je že pred koncem SP zagotovil veliki kristalni globus. Zanj je to peti zaporedni, kar v svetu moškega biatlona ni dosegel še nihče, niti veliki Bjørndalen. Slednji s 95 zmagami ostaja pri izjemnem dosežku, štirinajst let mlajši Francoz je bil 57-krat na vrhu odra za zmagovalce. Glede na dosedanjo kariero bi tudi po tej plati Fourcade lahko zapisal novi mejnik, le da je zbranim poročevalcem v Oslu že napovedal: »No, tako dolgo kot Ole Einar pa zagotovo ne bom vztrajal v tekmovalni smučini.«

Do javnosti je v svojem že znanem slogu tudi v vsem stresu prvenstva ohranjal prijaznost, le da v primerjavi s prejšnjimi tekmovanji še zdaleč ni bil vajen takšne pozornosti rojakov. Francoščina je bila v preteklosti v novinarskih središčih biatlonskih tekem komajda zaznavna, letošnje SP je sploh prvo doslej z neposrednimi prenosi na javni televiziji Fourcadove domovine. »Res se mi zdi to izjemen zasuk. Veste, moja leta odraščanja so bila drugačna kot pa tista mladih biatloncev v Nemčiji, Skandinaviji ali na evropskem vzhodu. Seveda sem od daleč slišal kakšno besedo o šampionih, toda vzornika med biatlonci nisem imel, ker pri nas preprosto ni bilo TV prenosov. Povrhu v hiši staršev takrat ni bilo mogoče spremljati kakšnega tujega programa z biatlonom. Tako sem občudoval druge športnike, denimo maroškega atleta Hichama El Guerrouja, našega gorskega kolesarja Miguela Martineza in pozneje Vincenza Vittoza, prvega Francoza z naslovom svetovnega prvaka v smučarskem teku,« se je spomnil v teh dneh v Oslu, kamor se vedno rad vrača: »Vendarle bo za vedno ostalo zapisano, da sem tu prvič nastopil na tekmi svetovnega pokala, tudi eno od svojih prvih zmag sem dosegel prav na Holmenkollnu.«

Izjemno spoštuje skandinavski odnos do športa in tako tudi biatlona, na prizorišču tega prvenstva je bil že poleti in takrat del priprav prestal skupaj z norveškimi reprezentanti. »Tudi naše priprave so dolge, raztegnejo se čez vse poletne mesece, a zdi se mi, da je delo Norvežanov bolj učinkovito,« je omenil biatlonec, ki sicer ohranja ugled perfekcionista. Pa ne le na treningu ali tekmi. Njegovi načrti so do potankosti zapisani za nekaj mesecev vnaprej, vse podreja želji po uspehu. Zmagovalec pa je hotel biti že od malih nog. Tega se dobro spominja tudi starejši brat Simon, prav tako biatlonec. »Ko sva se pomerila v kakšni otroški igri, je na lepem spremenil pravila, če mu ni šlo po željah,« je omenil o bratu, ki je danes spoštovan kot nadvse korekten športnik.