Le v 90. letih FIS zavirala lov na rekord

Kranjska Gora – V planiških analih še vedno največ zmag beleži Primož Ulaga, ki je leta 1988 poskrbel za pravo histerijo, ko je dobil obe domači tekmi, na veliki in srednji skakalnici, njegov števec pa se je z upokojitvijo ustavil pri treh planiških uspehih. Peter Prevc bo imel jutri priložnost, da ga ujame na slovenski lestvici junakov, svetovni rekord 252 m pa se zdi po mnenju slovenske legende že bolj oddaljen.

Ulaga je sicer zadovoljen, da je nova letalnica veliko bolj prijazna do svojih uporabnikov in vsekakor manj grozljiva od predhodnice, a pot do novih mejnikov na njej ni tako lahka kot na njeni norveški tekmici. »No ja, ob res idealnih razmerah bi šlo, sicer pa je domala nemogoče. Slabost Planice je, da te v primeru dolgega leta v zadnjem delu vzgon odnaša od hrbtišča oziroma podlage, zato imaš preveliko višino pri pristanku in to je težko zdržati. V Vikersundu pa jim je uspela domala idealna postavitev letalnice, res ne vem, kako jim je uspelo. Tam skakalci letijo ob doskočišču, tu to ni možno. Na žalost se letalnice več kot toliko ni dalo povečati, saj so morali slediti pravilom in ne bi dobili certifikata,« v teh dneh tudi Ulaga z zanimanjem spremlja dogajanje na prenovljeni velikanki pod Poncami, ki sicer ni tako zaznamovala njegove kariere kot sosednji srednja in velika skakalnica – zmage je dosegel 1983 in dve leta 1988 –, a je med kariero pobliže doživljal razvoj njenih rekordov.

»Planica je bila vedno sinonim za premikanje meja, vedno se je lovilo rekord, vedno se je o tem govorilo in zaradi tega so ljudje tudi prihajali. Pri 195 m, pa pri 200 m, ko so pod letalnico parkirali tudi mercedes, ki ga je nato kot prvi človek s preleteno 'dvestotico' iz Tamarja odpeljal Finec Toni Nieminen. Vsem je bilo jasno, da če bo kje padel rekord, bo v Planici. Takrat še pomislil nisi, da je lahko drugače. Pa se je zdaj vse obrnilo in je stvar veliko bolj samoumevna za Vikersund. Tako bo, dokler se pravila FIS ne bodo spremenila in bodo možni novi popravki letalnic,« je Ulaga prepričan, da so zdajšnje omejitve glede dolžine letalnic postavili tudi zato, da so upočasnili rast planiške letalnice, na kateri bi sicer linijo lahko potegnili tudi deset metrov dlje. »Prehiter premik ni enostaven za človeštvo, saj ne moreš prek noči leteti kot ptica. Je pa res, da je FIS z izjemo obdobja v začetku 90. let stala za takšno usmeritvijo. Le tedaj so nekaj let umetno držali mejo na 191 m in vsem, ki so leteli dlje, obračunali le to daljavo,« se Ulaga še živo spominja leta 1994, ko je Norvežan Espen Bredesen leta 1994 podaril svoje srebro Italijanu Robertu Ceconu, ki si ga je veliko bolj zaslužil. Letel je namreč veliko dlje, a bil žrtev pravila FIS.

»Drugače pa so poleti zdaj veliko bolj varni kot nekoč. Hitrosti niso tako visoke kot v naših časih, pristanki so tudi lažji. Trenutno so letalci v zraku osem sekund, mislim, da bi lahko bili tudi deset ali 12, pa ne bi bilo nič narobe. Sčasoma gre razvoj pač naprej,« je prepričan nekdanji slovenski junak, ki je svojčas s svojimi predstavami na sosednjih skakalnicah pod Ponce privabil večdesettisoč ljudi, za letalnico pa trdi, da je že sama po sebi takšen izziv, da bi se množice podnjo zgrinjale tudi, če ne bi imele slovenskega izzivalca. »Planica je z velikanko magnet, ne le za ljudi, tudi za posel. Na polete bodo ljudje hodili ne glede na slovenske uspehe. Škoda, ker vedno razmišljamo, da smo premajhni za velike zgodbe, ali pa si jih preprosto ne upamo zgraditi. Nekatera prizorišča alpskega smučanja so razvila neverjetno blagovno znamko, resda gre za drug šport in nekoliko drugačne okoliščine, a vseeno mislim, da je marsikaj takšnega možno prenesti tudi v polete oziroma v takšen dogodek, ki ga s poleti pripravlja Planica. Le širše bi se morali obrniti, saj ima slovensko gospodarstvo omejene vire.«