Luno lahko zgrešiš, a vedno pristaneš med zvezdami

Ljubljana – Ob praznični podobi Kongresnega trga, ko je množica včeraj glasno ploskala in vzklikala junakom lepe slovenske športne zime, je bil ponos vodilnih iz smučarske zveze razumljiv. Po prireditvi je posebej za Delo o vzponih in padcih, strategiji in pokroviteljih ter velikih prireditvah na snegu pri nas spregovoril Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije.

Gospod Smrekar, ko se takole tukaj v središču Ljubljane ozrete k nasmejanim obrazom športnikov in njihovih številnih oboževalcev, kakšne so misli o ravnokar končani tekmovalni sezoni na snegu?

Ne razmišljam zgolj o tej sezoni, kajti najprej bi se vrnil v obdobje, ko sem prevzel vodenje zveze. In dejansko nas odtlej res spremljajo dobri in odmevni dosežki. Za začetek smo se pred dvema letoma na olimpijskih igrah veselili res izjemnega slovenskega nastopa in kar osmih kolajn, sledila je sanjska končnica sezone Tine Maze, a naša sijajna smučarka je vrhunsko nadaljevala tudi v naslednji zimi, torej 2014/15, ko so blesteli tudi drugi slovenski aduti. Seveda je bilo potem vedno navzoče vprašanje, če lahko zgodbo nadgradimo, a videli ste podvige skakalcev, ob njih še nekaterih novih junakov.

A med vsemi si je športna Slovenija, sodeč tudi po zadnjem planiškem prazniku, zdaj posebej zapomnila člane skakalne reprezentance, kajpak med njimi lastnika kristalnega globusa Petra Prevca.

Petrov pristop je vreden vsega občudovanja, a mene navdušuje tudi ta ekipni dosežek slovenskih skakalcev. Nikakor ne gre prezreti novega vzpona v našem alpskem smučanju in uspešnega zanikanja črnih slutenj, češ da na strminah ne bomo več konkurenčni svetovnemu vrhu. In če pomislite, da sta se denimo Žan Košir in Jakov Fak soočala z zdravstvenimi težavami, tudi zato nista uresničila vseh ciljev. Bosta pa tako naša aduta za naslednjo zimo! Nočem izvajati nikakršnih pritiskov, toda sam gledam takole: ko meriš proti luni, jo lahko tudi zgrešiš, a v vsakem primeru pristaneš med zvezdami.

Sploh posebno poglavje zdaj najbrž pripada tej zadnji Planici z obiskom 110.000 gledalcev, izjemnimi poleti slovenskih reprezentantov in Prevčevo krono sezone, kajne?

Imamo novi nordijski center in če ob tem dodamo še konec veličastne sezone v izvedbi Petra Prevca kot tudi pravljično vreme, je veselje ob takšni prireditvi iz našega zornega kota res razumljivo. Zibelka skokov na Slovenskem je tako prejela novo priznanje, za nas je takšna prireditev pomembna tudi zaradi kandidature za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju.

Pa boste zdaj ovrednotili to izjemno sezono skakalcev s prilivom novih pokroviteljev ali kakšno izdatnejšo injekcijo dosedanjih?

Zanimanje je bilo občutiti že med sezono. V valu navdušenja smo že izvedli nekatere akcije. A najprej bi poudaril, da imamo dolgoletne zveste pokrovitelje, ki za slovenske razmere ne vlagajo majhnih sredstev. Prostor na opremi je pač omejen, kajpak ga bomo tudi v prihodnje poskusili kar najbolj zapolniti. Sam pa bi ostal tudi umirjen v pristopu, kajti ni prav, da bi od nekoga, ki nam je pomagal v dneh pomanjkanja rezultatov, zdaj pričakovali nemogoče. Drži pa: lažje se nam je pogovarjati o naslednji zimi, lažje smo tudi uresničevali nekatere projekte. Izdelavo kap in nekaterih drugih navijaških pripomočkov smo morali nekajkrat med sezono naročati znova. Z akcijo Argete smo pridobili 20.000 evrov za fizioterapevta. Razmišljamo o novih možnosti, tu nam je v pomoč tudi direktor Jožko Križan, ki je še posebej doma v vodah trženja.

Kako pa se nameravate spopasti z »večnim« denarnim primankljajem za alpski del smučarske zveze?

Imamo še prostor za pokrovitelja ali dva, vem, da novi predsednik zbora Iztok Klančnik intenzivno dela na tem, da bi tudi ta del proračuna uspešno sklenil. Zagotovo nam dobri dosežki zadnje zime tudi na omenjenem področju prinašajo spodbudno popotnico, obenem se moramo zavedati, da gre že v temelju za denarno zelo zahteven projekt. Stroški alpskega smučanja so že od poletnih dni visoki. Na poti k uresničitvi visokih ciljev ne gre brez priprav na južni polobli. Ko pa se enkrat odpraviš v Čile ali Argentino, brez resnega denarnega vložka ne gre. Verjamem pa, da nam bo lažje, kot je bilo prej.

Kaj pa zvezi dejansko prinaša ureditev nordijskega centra v Planici?

Nordijski center je državni zavod in tako le ni neposredno pod streho naše zveze. Vodi ga strokovna ekipa, ne dvomim o njej in vem, da obstaja dobra strategija o delovanju centra tudi takrat, ko tam ni odmevnih prireditev. Za zvezo je pomembno, da je center prve tekmovalne preizkuse lepo prestal. O tem sem se prepričal že na tekaški prireditvi za svetovni pokal, zdaj je sledil še spektakel na letalnici. V obojestranskem interesu, torej SZS in vodstva v Planici, je, da bi ta novi dom športnikov lepo živel.

Sicer je planiško prizorišče le eno od številnih v zadnji sezoni za svetovni pokal v smučarskih panogah pri nas – kaj so takšne tekme prinesle zvezi?

Ko se ozrem k vsem skupaj, ni razloga, da ne bi tudi v prihodnje kandidirali na smučarskem zemljevidu s pisano paleto prireditev. Dobro, uveljavljena prizorišča so Planica, Pokljuka, Kranjska Gora in Maribor, zato tam lažje izvedemo tekme tudi glede denarnega kritja. A obenem sem zelo vesel lokalne iniciative na Ljubnem, kjer imamo zdaj že zibelko ženskih skokov pri nas. Tam so nazadnje vložili tudi veliko truda in sredstev v novo skakalnico. Lepa zgodba nastaja tudi z deskanjem na Rogli. Tek smo zdaj preselili v novi planiški center, potrudili se bomo, da bomo tam poslej redno prirejali tekaške tekme svetovnega pokala.

Omenili ste novo kandidaturo za nordijsko SP, boste vztrajali tudi pri želji o prirejanju prvenstva v biatlonu 2020?

Bomo! Sama kandidatura ne zagotavlja še ničesar, a predvsem z njo kažemo resnost v želji po dolgoročnem razvoju te panoge v državi. Obenem nam lahko izdatno pomaga tudi v uresničevanju načrta, da bi pokljuško prizorišče tudi v prihodnje ostalo na koledarju mednarodne zveze. Radi bi imeli to prvenstvo, jasno naša kandidatura ne bo edina, verjamem pa, da ga bomo slejkoprej dočakali.

Sicer pa je slovenski biatlon v nasprotju s številnimi uspehi v drugih smučarskih panogah v tej zimi doživel padec – kako gledate nanj?

Moramo biti potrpežljivi in zaupati posameznim panogam ter tam odgovornim posameznikom. Napoči čas tudi za takšno sezono, ko ne gre vse po načrtih, to se je zdaj zgodilo biatloncem. A izidi ob koncu, vključno s svetovnim prvenstvom v Oslu, so že vračali optimizem, zato sem prepričan, da bo v prihodnji sezoni bolje. Pri SZS imamo več želez v ognju, ne moremo pa vedno ponoviti tistega 28. januarja, ko smo doživeli kar osem uvrstitev na stopničke …

Kako gledate na dolgoročno prihodnost slovenskega smučarskega športa?

Stanje razkriva veselje kot tudi skrbi. Skakalni del je zdaj res dobro organiziran, pripada mu vrh. Pri zvezi najprej moramo poskrbeti za nadzorovano delovanje reprezentanc, torej da si ne bi povzročali novih proračunskih lukenj, nato pa moramo vlagati sredstva v množičnost in razvoj mladih. Dober model predstavlja kranjski skakalni center, tudi po drugih krajih moramo poskrbeti za povezavo šole in športne vadbe, pripraviti poligone in panožne centre.

Povejte še za konec – pričakujete vrnitev Tine Maze na slovensko športno sceno?

Tina je in tudi vedno bo članica naše velike družine, kot jaz pravim smučarski zvezi. Ali se bo vrnila v tekmovalno smučino, je njena odločitev. Bi si pa želel, da bi našli skupni jezik tudi pri kakšni drugi obliki sodelovanja. Sploh menim, da prehitro pozabljamo naše šampione. Tudi po končani karieri bi z njimi morali tesneje sodelovati. Tako sem se tudi zavzemal za vidnejšo vlogo Petre Majdič, zdaj jo vidim kot dobro podpredsednico.