Minimalno živ, pa presrečen

Zimsko plavanje: Denis Benčič devet minut v vodi, ki kaže ničlo, zunaj pa minus 15.

ned, 20.03.2016, 12:00

Denis Benčič iz Vinjol nad Lucijo je adrenalinski človek. Po robu 43-letnik hodi zato, »da zavzemam manj prostora«. Najbolje se počuti v neposnetem filmu z naslovom Vita minima, najsrečnejši, kot riba v vodi, je, ko je komaj živ – ko je zimski plavalec.

Do leta 1992 je Benčič 14 let aktivno plaval, bil je reševalec iz vode, vojsko je služil pri potapljačih diverzantih, je učitelj plavanja. Rdeča nit njegovega početja je mokra – voda. Tudi žena Tina je nekdaj plavala, plavajo sinovi, osemletni Val, 14-letni Jaša, 16-letni Matic. Mati predseduje v piranskem klubu Biser.

Udeleževal se je, prsač, veteranskih tekmovanj, imel dolga leta hude glavobole, tegobe s sinusi, »nisem mogel živeti«. Zdravnik ga je opom­nil, da je sicer športno grajen, a nekoliko zanemarjen, »ravno dojenčka smo imeli«, pa da je odvisnik od nos­nega pršila. Rekel mu je, naj, metaforično in dejansko, sname kapo, naj se začne gibati. Med letom v Barcelono je Denis v reviji našel informacijo o svetovnem prvenstvu v zimskem plavanju na Bledu, 2010. Odločil se je nastopiti, časa je imel nekaj pičlih mesecev, kje naj trenira? »Začel sem v morju,« ki ima v Piranskem zalivu večinoma najmanj 10 stopinj. Vsako nedeljo, v začetku pet, nato deset minut, danes je v desetih stopinjah zlahka tri četrt ure. »V mrzlo vodo nikdar ne skočim, vedno se najprej zmočim okoli oči, tu so senzorji za mraz,« ko si zmoči obraz, telo ve, da bo mraz, žile se razširijo in so pripravljene na šok. Tudi poleti, pravi, pregret ne bi nikdar skočil v 22-stopinjsko slanico.

Vse laže je čofotal v mrzlem morju, »glavoboli so izginili, v nekaj mesecih so popustili tudi sinusi«. Ni ga več zeblo, niti na suhem, manj se oblači, »odpornost se mi veča«. Po vsakem plavanju se laže vrne v normalno stanje, sprva je potreboval pomoč, savno, toplo kopel, zdaj je drugače. »Zdaj se segrevam sam, moj cilj je, da ne potrebujem pomoči.«

Disciplinsko

Zimske discipline so bile do ruskega prvenstva v sibirskem Tjumenu, od koder se je nedolgo tega vrnil, 25 metrov prsno z glavo zunaj, 25 metrov prosto, 450-metrska vzdržljivost, to je endurance, in štafeta. Rusi so discipline revolucionirali, dodali 50 metrov prsno z glavo zunaj, 50, 100 in 200 metrov prosto, to je že mini endurance, bolj za ženske, ostaneta seveda endurance in štafeta.

Na Bledu je bil Denis prijavljen na 25 metrov, za endurance bi potreboval kup dovoljenj, trenerja, fizioterapevta, psihoterapevta. Pa je, zaupajoč vase, organizatorje preprosil za nastop, »me boste že nekako ven potegnili«. Ob tem, da vedno plavajo v izžaganih bazenih, v Rusiji so ga z motorkami naredili na reki Turi, led je imel približno 40 centimetrov, na Bledu pa so vzdržljivostno plavali od brega do brega, zrak je imel minus pet, voda 3,8 stopinje Celzija. Na kratki razdalji je bil drugi, v enduranceu edini nastopajoči Slovenec, vsak, ki v ledenici »preplava 450 metrov, je zmagovalec. In razdalja na Bledu ni bila 450, ampak 550, morda 600 metrov.« Povsod se najprej plava na rezultat in se z njim morda uvrsti v finale, v Rusiji, Sibiriji, ni bilo finalov, edino plavanje in doseženi čas je štel. Na 25 metrov prsno z glavo zunaj je bil Denis v svoji starostni kategoriji tretji. Nastopil je še na 50 metrov prsno z glavo zunaj, bil šesti, zrak je imel med kratkima nastopoma minus 13, voda stopinjo, med enduranceom zrak minus pet. »Sibirija me je presenetila s temperaturami, zelo prijazne so bile.«

Še nazaj, dve leti po Bledu je nastopil v Latviji, tam je bila z njim žena, samo zato, da je poskrbela, »da nisem nastopil v enduranceu«. Bil je peti na 25 metrov prsno z glavo zunaj. Ja, glava zunaj pri žabici pomeni tehnično zahtevnejše plavanje, a potop glave bi bil temperaturno še grozovitejši, kot če ostane nad gladino.

Predlani na Finsko je šel malo po tistem, ko je izgubil službo, z minimalno sredstvi, sposodil si je od prijatelja, z njim je bil Aleksander Kelbič, »bil sem peti ali šesti na 25 metrov in preplaval sem endurance«. Voda je imela nič, zrak minus 14. Razlika med ničlo in tremi stopinjami, tako Denis, je ogromna. »Pa sonca ni bilo in pihalo je.« Zelo težka izkušnja.

Možgani, adrenalin

V ledeni vodi, koliko časa? »Na 25 metrov prsno dobrih 17, na 50 metrov malo več kot 40 sekund.« Prosti endurance? »Devet minut in pol.« Pri čemer vsakih preplavanih 25 metrov efektivnost telesa izrazito pade.

Denis se pogovarja z nekom, ki vrešči, ko ima morje 27 stopinj, če bi imelo 22, se mu sploh ne bi približal, torej, kako zmore temperature okoli ledišča? »Tako natreniram možgane, odločilnih je onih deset sekund pred štartom, ko se slečeš in se počasi potopiš. Premagam šok, dvignem si adrenalin, sem kot bik, ki se bo vsak čas strgal s ketne.« Znanje plavanja je dobrodošlo, a »lahko si super plavalec, pa te temperaturni šok zlomi«.

Ne more brez spomina na Bled: »V vodi smo na štart čakali minuto in pol, v enduranceu sem najprej plaval prsno, nato poskusil kravl«, potem soročno hrbtno, kot bi imel roke v gipsu, »začenjal sem toniti, ničesar nisem več slišal, videl le belo, izgubil sem orientacijo«. Rešil ga je pogled na ljudi, ki so mu mahali v spodbudo. »Reši te, da si od nekod nabiješ adrenalin.«

In kakšni so vaši občutki, če banaliziramo prepogosto novinarsko vprašanje: »Pri vzdržljivostnem plavanju ti odmirajo okončine, od prstov proti sredini, roke, noge bolijo.« Telo, tako Benčič, si samodejno zavaruje srce, pljuča, možgane, šibka točka so žile zadaj na vratu, vez »med možgani, računalnikom, in telesom, motorjem. Pljučni mešički si nabutajo toliko krvi, da žilice lahko popokajo, kri smo tudi pljuvali.« Srce mora biti močno, pred nastopom moraš predložiti izvide različnih preiskav, mimogrede, ob največ­ji obremenitvi na fiksnem kolesu je imel Denis utrip 160. Seveda srce lahko odpove, seveda lahko nastane možganska okvara. To je stanje vita minima, »vse življenjske funkcije se tako zreducirajo, ugašaš«, vzdržljiveži plavajo proti klinični smrti. »Potrebuješ spodbudo, da nadaljuješ.« V Rusiji se je za zimsko plavanje navdušila tudi žena, bila je z Denisom, a ni, čeravno prijavljena, odplavala 25 metrov, so bili sitni dnevi z zdravjem.

Fura brez

Po eni strani zamahovanje proti klinični smrti, po drugi krepitev imunskega sistema, Benčič omeni brazilsko tekmovalko, ki je nekoč preživela blago kap, imela izredno gosto kri, zdaj, ko zimsko plava, je z njo vse v redu. Kot ni bolan Denis, zdravja mu ne načnejo ne virusi ne bakterije, »perilo obešam v gatah, na burji«, v gatah včasih hodi tudi po vasi, kjer je večina vikendašev, ves čas je v kratkih rokavih, v hiši imajo minimalno zakurjeno, okna ponoči odprta, ko smuča, vsaj eno furo opravi zgoraj popolnoma brez. Zdravila, kaj je to?

Otroci mu sledijo, »ta mali hoče čez dve leti na prvenstvo v Estonijo«. Pri nas je zimsko plavanje skrito, v Sibiriji sila razvito, v Tjumenu ga goji pet klubov. Je pa res, da so si Bled vsi zapomnili po čisti vodi, drugod »plavamo v rjavih rekah«.

Vračanje iz vite minime? »Nekateri gredo v savno, kopel, drug drugega drgnejo, komaj pri zavesti, ko se nekoliko ogrejejo, se šele začnejo prepoznavati, pozdravljati.« Bolečine med odtajanjem so strahovite, kot bi dal roko na tnalo in udaril. No, da ne boste mislili, v Sibiriji je nastopilo skoraj 1300 junakinj in junakov iz 42 držav. So velikanska klapa, čustva so izjemno nabita.

Ko Benčič pride iz ledenice, ne hiti z oblačenjem, »obrišem se in počasi oblečem«, malo je sprva zakrnel, ne čuti prstov, »začnem telovaditi, migati, skakati«. V konicah prstov ima ozebline prve stopnje. Kaki dve uri potrebuje kri, da se razlije do okončinskih konic. S svojim vsakodnevnim delom išče adrenalin, čustva, zalogo, ki jo potrebuje za svoje plavalske podvige. Ima čistilni servis, ki vključuje delo na višini, z vrvno tehniko, je gozdar sekač, odstranjuje problematična drevesa, nikdar ne uporabi dvigala, vedno peš in, ups, tole se pa nenavadno sliši: »Hodim na moški pilates, že deset let, z njim spoznavam svoje telo, svoje meje!« Telo ves čas spravlja na visoke vrtljaje.

V Rusiji je nosil brado, doma se je obril. Brado so imeli nekateri tudi kot zaščito pred ostrimi ledenimi delci, ki so grozili v izžaganem bazenu.

Nekateri nabirajo točke svetovnega pokala, da bi na koncu slavili v skupnem seštevku. Denis Benčič, zakaj to počne?: »Pred dnevi me je poklicala prijateljica, vstala je, hotela iti teč, pa je deževalo in se je skoraj obrnila,« nato pa se spomnila, kaj počne Denis. Šla je ven, na dež, odtekla, se vrnila presrečna. Zaradi zgleda, ki ji ga daje Denis.

In morda je to to. Upam, da vas ni streslo od mraza. Ali pričakovanja česa neizmerno večjega.

In Denis poleti? Ni mu lahko.

Prijavi sovražni govor