Prevc na OI dobil, kar si je želel, v kuhinji in na skakalnici

Čeprav je Peter Prevc v prejšnji zimi kot po tekočem traku osvajal kolajne na skakalnicah in letalnicah, po njegovem še zdaleč ni samoumevno, da je prejel priznanje za najboljšega slovenskega športnika leta 2014. To ugotovitev je podkrepil z več razlogi.

»Naziv najboljšega športnika v državi je zelo veliko priznanje, ki sem ga dobil že drugič zapored. Prav zato bi se lahko kdo odločil, da bo dal – ker je lani glasoval zame – tokrat raje priložnost komu drugemu. Konkurenca uspešnih športnikov v Sloveniji je pač izjemna, zato se je težko prebiti na vrh,« je presodil 22-letni skakalec kranjskega Triglava in prikimal nepisanemu pravilu, da je lovorike lažje osvajati kot jih braniti.

Sam jih je od januarja do konca marca osvojil kar nekaj; krstni zmagi v svetovnem pokalu, ki jo je slavil na Kulmu, je dodal še mali kristalni globus za skupno prvo mesto v posebnem seštevku smučarskih poletov, nakar je na olimpijskih igrah v Sočiju potrdil, da je skakalec za velika tekmovanja. Potem ko se je na tamkajšnji srednji napravi (HS-106) ovenčal s srebrno kolajno, je na veliki (HS-140) skočil še do bronastega odličja. Zatem se je s tretjim mestom izkazal še na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih v Harrachovu, najuspešnejšo zimo doslej pa je sklenil z zmago v Planici.

»Sezona je bila res zelo, zelo uspešna, in to kljub temu, da se koledarsko leto – če se ozrem nazaj na svoje 18. mesto v Garmisch-Partenkirchnu – ni začelo najbolje. A sem potem stopnjeval svoje nastope do Sočija, kjer se je zame izšlo skorajda nad pričakovanji,« je Prevc podoživel vrhunec prejšnje zime in pristavil, da se začneš šele sčasoma zavedati, kako velika prireditev so olimpijske igre. »Okrog njih je res ogromno pompa, v skokih pa imaš na voljo le tri tekme, od tega le dve posamični. Če ti na kateri od njih uspe, si 'rešen' za naslednja štiri leta,« je ocenil že drugo leto zapovrstjo najboljši slovenski športnik, ki sta mu v Sočiju ob čakanju na to, da se je po njegovih finalnih skokih na semaforju rezultatov izpisala njegova uvrstitev, najbolj v spominu ostali tudi slovesni razglasitvi. »V tistih trenutkih sem se poglobil vase in razmišljal o tem, kaj sem dosegel ...«

Na olimpijskih igrah je užival tudi v uspehih drugih slovenskih športnikov, medsebojno spodbujanje in povezanost med Slovenci pa je bilo mogoče čutiti na slehernem koraku. Ogledal si je tudi dve hokejski tekmi naših »risov« proti ZDA in Avstriji, ki sta bili – čeprav so prvo visoko izgubili (1:5), drugo pa gladko dobili (4:0) – zanj pravi spektakel. S precejšnjim zanimanjem je v živo spremljal še preizkušnji v ženski alpski kombinaciji in deskanju v snežnem žlebu, v katerem se – kot je ugotavljal – vse vrti okrog šova, prav posebno in drugačno kot, denimo, v skokih pa je tudi razmišljanje tamkajšnjih gledalcev in samih športnikov.

Prijetno ga je presenetilo dvanajst dni lepega vremena in dnevne temperature za »kratke rokave« (med 15 in 20 stopinjami Celzija), podobno kot pred štirimi leti v Vancouvru pa je bilo odlično poskrbljeno tudi za hrano. »Na voljo so bile vse kuhinje sveta, tako da si dobil, kar si hotel,« je zaupal in na opazko, da je tudi sam na skakalnici dobil, kar je želel, v smehu odvrnil: »Da, vendar pa sem se moral tam malo bolj potruditi.«

Olimpijskim igram je sledil manjši padec na nordijski turneji, pa spet vzpon na SP v poletih, na katerem pa je – kakor je kritično ocenil – z bronom iztržil manj, kot je kazal še na uradnem treningu in v kvalifikacijah. »Očitno sem dnevno formo načrtoval dan prezgodaj,« je razmišljal Prevc, ki je sijajni zimi postavil piko na i s podvigom na finalu v Planici: »Zmagati na domačem terenu, pred domačimi navijači pa je nekaj najlepšega nasploh!«