Tiskane izdaje
Oče Franci bi imel zagotovo veliko povedati, če bi ga povabili na najin pogovor, a tudi njegova potomka ni skrivala, da jo je vzgajal v upanju, da se bo ognila mrazu in treningom v zahtevnih zimskih razmerah. Kot nekdanji občasni jugoslovanski reprezentant je dobro vedel, kako nehvaležna so lahko jutra, ko je treba pri globokem minusu plezati na skakalnico, a njegovo mnenje sta dva od treh potomcev gladko prezrla, sam pa se je nato dovolj omehčal, da je postal ne le vodja Špeline navijaške skupine, ampak poleg mame, brata in sestre tudi eden njenih največjih podpornikov in tihi svetovalec, ko potrebuje pomoč. »Res je upal, da nobeden od nas ne bo skakal, a ker smo redno hodili na tekme v Planico, za katere je kot eden od sponzorjev SZS vedno dobil vstopnice, je prišel tudi trenutek, ko sem mu rekla: Vidiš, oči, tudi punce skačejo, zdaj lahko poskusim,« pravi komaj 20-letna članica Costelle Ilirije, ki je očitno tedaj iz neznanega razloga premaknila očetovo odločnost in se podala na, kot kaže, pravo pot.
Če jo namreč vprašaš, ali kdaj obžaluje, da si mora treti prste, da bi pospešila prekrvavitev in pognala toploto skoznje, namesto da bi kot navadna najstnica, zdaj že dama, izbirala odtenke barv in parfume, gomilila čevlje v domači omari in po modi spreminjala pričesko, se le nasmehne. »Doslej še nisem imela takšnih popadkov. Raje sem v trenirki, četudi se za potrebe kakšne prireditve uredim in tedaj privrejo na dan ženski geni. Ličila zelo redko uporabljam, sem se pa še sama začudila, kako dobro sem se znašla v visokih petkah, ko sem jih za maturantski ples prvič obula,« jo še zabava misel na konec srednje šole, ko se je že ponašala z naslovom svetovne mladinske podprvakinje. Že res, da z drugimi dekleti v reprezentanci kdaj rečejo kakšno žensko, navsezadnje mesece in mesece preživljajo skupaj na poti in treningih, a vsaj pri nečem so se našle na isti valovni dolžini.
Edina stalnica
»Dolgo smo se spraševale, ali bo sploh mogoče kdaj priti do vrha, dokler nastopa Sara Takanaši. A meja se je zabrisala že poleti, četudi tedaj res ne maram skakati,« pravi Rogljeva, ki je zelo vesela, da imajo ob vseh turbulencah v kadrovanju trenerjev zadnji dve leti vsaj eno stalnico – Primoža Peterko. »Zelo vesela sem bila, ko so povedali, da bo pomočnik. On je šel čez vse, kar doživljamo me, poleg tega je dovolj odprt, da spregovori o svojih napakah in nas poduči, česa ne smemo storiti. Zelo vesele smo tudi novega trenerja Staneta Baloha,« zadnja zmagovalka svetovnega pokala nadvse ceni besedo šampiona in dvakratnega skupnega zmagovalca svetovnega pokala. Ravno te dni pa ne skriva nezadovoljstva, ker v koledarju svetovnega pokala zdaj sledi praznina in bodo brez tekme do 10. januarja. In kar je še huje: morda celo brez skokov na snegu, glede na to, da snega ni nikjer v bližini. »Tudi v Planici skakalnice niso pripravljene,« pravi nadarjena skakalka, ki ima pred seboj še vrsto ciljev, po letošnjem krstu skakalk na ZOI tudi naslednji olimpijski izziv v Koreji.
Fant jo še kar nagovarja
»Zavedamo se, da smo rod, ki orje ledino. Dobile smo tekmo na OI, zdaj si želimo več izzivov v svetovnem pokalu, več skokov na velikih skakalnicah, mnoge sanjajo tudi o krstu na letalnici,« pravi Špela, ki drzno zavrne možnost, da bi jo ob pogledu z rampe v globel letalnice preveč stisnilo od strahu, da bi se spustila. »Še nikoli nisem šla peš v dolino, tudi tam ne bi šla,« odvrne študentka višje ekonomske šole, ki si je najprej želela študirati fizioterapijo, a je ocenila, da za vse obveznosti med treningi ne bo imela časa, in jo je zbrisala s seznama želja. Svojo željo pa še vedno lahko spremeni vsaj v hobi, športnikov okoli nje je dovolj, poleg družinskih članov se v teh krogih dobro znajde tudi njen fant Peter, najmlajši iz motokrosistične družine Irt, ki jo je že večkrat vabil, naj se preizkusi na motorju, a pravi, da te želje še ni razvila. »Imam pa rada avtomobile, kot majhna sem očeta pogosto spremljala med delom in kar vpijala informacije. O avtih res nekaj vem,« se posmeji in med pogovorom večkrat omeni tudi sestro, na katero je zelo ponosna.
»Sestrica hodi na kuharsko šolo in njej prepuščam priprave sladic, ki so moja šibka točka. Pa čokolada. Pri skokih moram res paziti na hrano, ob praznikih, zlasti okoli božiča, ko so mize polne, je najhuje. Povečini jem le majhne obroke, večerje sploh ne, mastne hrane pa tako ali tako ne maram in McDonald's zlahka zaobidem. Ko sestrica ustvarja slaščice, me prav veseli, rada grem z njo tudi na petje, a le za spremstvo, poje ona. To so trenutki, ko se lahko umaknem pred skoki. Treba je najti neko zdravo mero, da se ne zapreš samo v en svet,« razmišlja Rogljeva, ki je v zadnjih letih razvila poseben odnos tudi s skupno zmagovalko prve sezone svetovnega pokala za ženske, Američanko Sarah Hendrickson. Prejšnjo zimo ji je bila v oporo na daljavo, ko je 20-letnica iz Park Cityja okrevala po poškodbi. Nič čudnega, da je bila nato tudi ona med tistimi, ki so Špeli ob velikem uspehu v Lillehammerju prvi skočili v objem.
