Navdušujeta Ilka in ekipni duh alpske reprezentance

Po odmevni planiški prireditvi je prejšnji teden padel zastor nad mednarodno tekmovalno sezono v smučarskih panogah. Ta zima je bila pod posebnim drobnogledom, ker je bila pač predolimpijska. K slovenskim dosežkom, ciljem in zakulisju smo se ozrli z Enzom Smrekarjem, predsednikom domače krovne smučarske organizacije.

Gospod Smrekar, potegnili ste črto pod četrto sezono v vlogi prvega moža Smučarske zveze Slovenije (SZS), že v tisti prvi, ko ste postali predsednik nekaj tednov pred odhodom na olimpijske igre, je bilo zelo pisano – doživljali ste tekmovalne uspehe, a organizacijske in denarne zaplete …

Na SZS sem prišel na povabilo g. Lovšeta, ki je kmalu odstopil in do volitev sem vodil zvezo kot v.d. predsednik. Na nadomestnih volitvah je zmagal g. Ulaga, ki je po dobrem letu odstopil in ponovno sem prevzel vodenje v vlogi v.d. predsednika. Tako sem ves čas od svojega prihoda sodeloval pri vodenju zveze, ker pa sem dobil veliko podpore, sem januarja 2014 kandidiral in s polnim mandatom prevzel predsednikovanje. Sledil je za nas sanjski olimpijski razplet z osmimi kolajnami, a marsikaj je uhajalo v neželeno smer. Po temeljitem pregledu stanja g. Jurija Žureja, takrat direktorja zveze, je bilo jasno, da dolg znaša 3,5 milijona evrov, likvidnostna luknja pa se veča. Imeli smo povolilne zaplete na alpski panogi, prekoračitve proračunov, afero z Vanesso Mae, bolj kot z uspehi smo polnili naslovnice s težavami in z zapleti na zvezi.

Danes temu le ni tako?

Res je drugače. Resno smo se lotili priprave sanacijskega načrta in odpravljanja dolgov. In četudi smo se soočili s padcem proračunskih sredstev za velikih 28 odstotkov, so naši prihodki danes za 20 odstotkov višji, kot so bili prej. Dolg smo znižali na 1,4 milijona evrov in če bo šlo tako naprej, bomo sanacijski načrt uresničili še pred predvidenim rokom, torej pred letom 2020.

Kako si razlagate ta organizacijski korak navzgor?

Zame je stabilnost zveze zelo pomembna, od prvega dne smo se zato resno lotili nalog. Ne moremo predsednika ali predsednike panog menjati iz leta v leto. Tako so jasni sogovorniki, več je medsebojnega zaupanja. Upeljali smo poslovno logiko delovanja, razvili precej tržnih aktivnosti, uveljavlja se naš večer šampionov, prodaja artiklov je petkrat večja. Našo aktivnost pa potrjuje spoznanje, da imamo danes pri alpincih tri zlate pokrovitelje več kot v času afer. Pomembno je, da smo sanirali velik del izgube, pa zato ničesar nismo odrezali posameznim panogam. V zadnji sezoni je imel alpski del na razpolago dva milijona evrov, ob začetku pa le 1,3 milijona. Izboljšanje je tudi pri ostalih panogah, čeprav delo še ni končano.

Potemtakem ohranjate zvezo pri želenih 10 milijonih evrov letnega proračuna?

Če bo vse po sreči, bomo letos bližje 11 milijonom evrov kot pa 10. Želeli bi si, da bi alpskemu delu omogočili še pol milijona več za kakovostno izvedbo programov. V skakalnem delu proračun 2,5 milijona zagotavlja stabilno delovanje, ta denar zadostuje tudi za pomoč klubom ali denimo obnovo skakalnic. Radi bi še dodatno okrepili piramido in omogočili boljše pogoje za mlajši del vseh reprezentanc.

Kako pa se boste lotili vzpona pri drugem nordijskem polu, torej tekaškem, kjer je bilo uspehov v zadnji sezoni manj od pričakovanj? Prihod novega trenerja iz tujine, Italijana Stefana Saracca, očitno ni prinesel zasuka. Kombinatorci pa sploh zaostajajo za konkurenco, kajne?

Strokovne odločitve in analize pripadajo vodstvom panog, sam se v to ne bom vpletal. Tisto, kar sem se naučil je, da je potrebno daljše obdobje, da bi sistem po zamenjavi začel delovati. Če je trden temelj, je lahko navzočnost novega trenerja le še pika na i, kar lahko spoznavamo tudi v drugih športnih panogah. Večkrat v primeru panoge teka poudarim, da bi morali izkoristiti nekatere prednosti te discipline. Vstop v to panogo za športnika ni pretirano drag in rekreativna baza je tudi pri nas izjemna. Zdaj imamo dobro leto predsednika panoge Simona Jana, za katerega ocenjujem, da ima posluh, dobre zamisli in ambicije. Glede nordijske kombinacije se strinjam – morali bi jo dodatno spodbuditi. Zlasti planiški center, s katerim bomo tudi v prihodnje kandidirali za svetovno prvenstvo, bi morali izkoristiti za prirejanje tekem najvišje ravni, tudi v kombinaciji.

Omenili ste svetovno prvenstvo, kako se zdaj s časovne razdalje ozirate k neuspešnima kandidaturama za največje nordijsko tekmovanje v Planici in biatlonsko na Pokljuki?

Delno gre za podobni zgodbi, a tudi z vidnimi razlikami. Pri obeh sem bil navzoč. Pri biatlonu glasujejo vsi delegati, morda je zato še bolj zahtevno od tistega pri nordijskem SP. Glede slednjega je bila Planica trikrat neuspešna, a priznajmo si, da smo dvakrat kandidirali le z načrtom, dejansko pa le zadnjič tudi z dokončanim objektom. Obenem je treba imeti nekaj sreče pri tem, proti komu kandidiraš. Mi smo nazadnje izgubili z Oberstdorfom, ki je zmagal v petem poskusu. Sicer ni sramota izgubiti z nemškim kandidatom s takšno tradicijo in gospodarsko podporo. Poudaril bi, da je lepo, ker smo ponosni na svojo infrastrukturo, tradicijo in uspehe, a to še ne pomeni, da drugi tega nimajo. Ni si težko predstavljati, koliko podpore gospodarstva in politike ima vsaka kandidatura. Ni pa nam treba obupati, le na silo se ne smemo lotiti novega poskusa. Uporabljajmo argumente in ne arogance.

Kako ste sicer videli in doživeli to zadnjo planiško prireditev, ko le ni bilo takšne evforije kot pred enim letom ob velikem zmagoslavju Petra Prevca?

Ponovno smo imeli lepo Planico, navzočnost 75.000 gledalcev ocenjujem kot potrditev, da imajo pri nas ljudje še naprej zelo radi tako smučarske skoke kot tudi to prireditev. Da pa bi jo primerjali s tisto izpred enega leta, ko je bilo tu kar 110.000 navzočih, je nerealno. Takrat ni šlo le za Petrov kristalni globus in druge uspehe naših reprezentantov. Lani smo imeli eno tekmo več, čudovito vreme, posebno zanimanje in radovednost sta zbujala takrat povsem novi nordijski center kot tudi prenovljena skakalnica.

Kaj pa izostanek želenih izidov slovenskih skakalcev, kako se ozirate k padcu udarnega aduta Petra Prevca in prvim kritikam na naslov glavnega trenerja Gorana Janusa?

Najprej bi povedal, da ni naloga predsednika zveze vpletanje k strokovnim odločitvam. A kot nekdo, ki vse to spremlja, lahko takoj rečem, da je po tako uspešni sezoni, kot je bila prejšnja, podvige res težko ponoviti. Mar ni najboljši skakalec te zime Stefan Kraft osvojil skoraj polovico manj točk kot naš junak eno leto prej? Sezona je naša peta najboljša doslej in niti približno ni tako slaba, da bi dejali – zdaj se je pa sistem sesul. Še posebej pa ne pred olimpijsko sezono. Povrhu smo imeli tudi nekaj zmag. Da bi bili spet boljši, so potrebne malenkosti, verjamem, da stroka vse zelo podrobno analizira in da bo storila vse za novi vzpon. Daleč pa smo od tega, da bi kar padli v sistem prenagljenih sprememb, menjav in podobnega. Do včeraj nam je ta sistem zavidalo pol sveta, pričakovati, da mlad skakalec ne bo doživljal nihanj, pa je nerealno.

Vsekakor pa ste pri smučarski zvezi nasmejani, ko se beseda zasuče o tekmovalnih uspehih na alpskih strminah, zlasti v izvedbi svetovne smukaške prvakinje Ilke Štuhec.

V prejšnji so bili naši junaki skakalci, za katere še enkrat ponavljam, da tudi v tej sezoni še zdaleč niso bili tako slabi, kot si morda kdo misli, so pa paradno vlogo prevzeli alpinci. Seveda Ilka tu izstopa, a veseli me tudi, da tako Boštjan Kline kot številni mlajši tekmovalci kažejo izjemen potencial. Poglejte, po sezonah izjemno uspešne Tine Maze jih ni bilo malo, ki so napovedovali, da po njeni upokojitvi ne bomo imeli več ničesar pokazati v alpski konkurenci. A na srečo našega vodstva in pokroviteljev se je hitro pokazalo, da je precej obetavnih tekmovalcev. Zdaj je na voljo več denarja, več pozornosti. Imamo eno res vrhunsko smučarko z zlato kolajno s SP, a še nekaj adutov za prihodnost. Predvsem pa mi iz St. Moritza ostaja v spominu ekipni duh reprezentance, ki je na precej višji ravni kot nekoč. Medsebojno spodbujanje, prenos informacij in znanja to potrjujeta. Le redki na svetu si lahko privoščijo samostojne ekipe, stroški delovanja na posameznika so precej višji, v sistemu pa lažje omogočimo več.

Kako pa je z zaupanjem v vrhu SZS: kar presenetljiv je bil hiter odhod Jožka Križana z mesta direktorja, zamenjal ga je nekdanji skakalec Franci Petek?

Že ko je Jožko prevzel direktorsko vlogo, mi je napovedal, da bi se mu čez tri ali štiri leta lahko ponudila lepa priložnost, zato nas bo moral takrat zapustiti. Meni je žal, da se je to zgodilo že prej, vsekakor pa sem mu hvaležen, ker je v dneh svoje navzočnosti opravil izjemno delo z umirjenostjo, diplomatskim pristopom in občutkom za športnike ter odnosom do pokroviteljev. Nadaljeval je uspešno sanacijsko delo Žureja pred njim.

Franci Petek?

Po Jožkovem odhodu sem si vzel nekaj časa, pretehtal vse, a kot sem nekoč že dejal, ko imam več kandidatov, bom vedno izbral tistega, ki je že pustil nek pečat v smučariji. Takšen bo tudi lažje razumel šport, sam je prestal že marsikaj, prav zato se mi v tem primeru Franci zdi primeren. Je šampion s podjetniškimi izkušnjami, etično držo in avtoriteto.

Na vrsti pa je olimpijska sezona, iz zornega kota te zadnje zime se vendarle zdi v Pjongčangu ponovitev imenitne bere iz Sočija za člane vaše smučarske družine zelo, zelo težko dosegljiva.

Napovedi so preuranjene, a ob dobrem temelju, stabilnem delovanju zveze in izkušeni stroki se naši športniki lahko samozavestno lotijo olimpijskih ciljev. Verjamem, da vsi tisti, ki se bodo do odhoda na OI na tekmah svetovnega pokala redno uvrščali med deseterico, lahko v Pjongčangu napadajo vrhunske uvrstitve.

Za konec, ali mislite, da je v prihodnje Ilkina samostojna ekipa realna oz kako bo našo prvo športnico te zime podpirala naša zveza?

Ilkina pričakovanja bodo ustrezna rezultatu in kolikor sem seznanjen že potekajo pogovori z vodstvom panoge. Rešitev lahko iščemo v okviru reprezenance, ki pa omogoča individualni pristop. Razumeti moramo, da se na tekmah v okviru FIS pomerijo reprezentance držav in ne samostojne ekipe.