Ne manjša hitrost, ampak večja varnost

O izjemni rezultatski karieri 33-letnega Norvežana Aksla Lunda Svindala nima smisla preveč razpredati. O kakovosti olimpijskega šampiona v superveleslalomu iz Vancouvra 2010 in petkratnega svetovnega prvaka (skupaj je na OI in SP osvojil enajst kolajn) govorijo tudi njegovi uspehi v svetovnem pokalu. Čeprav so v njegovi rezultatski razpredelnici kar tri velike črne lise, ima dva velika kristalna globusa, devet malih in 32 zmag.

Črne luknje so povzročile poškodbe. Prvo je staknil leta 2007, ko je v Beaver Creeku tako grdo padel, da je po štirih nastopih (dvakrat je zmagal) preostanek sezone izpustil in veliki globus, ki ga je sicer osvojil let prej in potlej, prepustil Bodeju Millerju. Druga črna luknja je zazijala leta 2014, ko si je še pred začetkom sezone v Söldnu pri igranju malega nogometa poškodoval ahilovo tetivo, tako da ni smučal na niti eni tekmi svetovnega pokala. Tekmoval je le na SP v Beaver Creeku. Za kolajno je obakrat zaostal za slabo desetinko sekunde. Veliki globus je brez boja »prepustil« Marcelu Hirscherju. Tudi letos je Avstrijcu odprl pot do zmage.

Pred Kitzbühlom je kazalo, da mu štirikratni osvajalec sezonske krone ne bo mogel do živega. Suvereno je obvladoval obe hitri disciplini, povrhu pa zelo dobro smučal v kombinaciji in nabiral točke v veleslalomu. V smuku je zmagal štirikrat v petih nastopih, v superveleslalomu pa dvakrat v treh ... Letos je bil odločen, da poravna vse smukaške račune. Trem zmagam na najtežjih smukih svetovnega pokala, ki jih je dosegel v minulih zimah – v Beaver Creeku, Schladmingu in Bormiu –, je v doslej najboljši sezoni dodal prva mesta v Val Gardeni in Wegnu. Ostal mu je le Kitzbühel. V trinajstih letih je nastopil enajstkrat, po lanskem drugem mestu (prehitel ga je največji tekmec zadnjih let, Avstrijec Hannes Reichelt) ter sijajnih nastopih v Val Gardeni in Wengnu, je bil favorit številka ena ...

Lahko si le predstavljamo, kako si je želel zmagati na kraljevskem smuku. A mu je potem, ko je sicer dvakrat že zmagal v superveleslalomu, v mnogočem zahrbtni Streif, ki je že mnogim smučarjem uničil kariere, v dramatičnem razpletu »pokazal zobe«. Popolni napad »Vikinga« se je pokazal za bumerang. Padec je bil strahovit. V sebi je imel še toliko adrenalina, da je vstal in se z motornimi sanmi odpeljal v dolino, kjer so ugotovili, da si je strgal križne vezi ...

Ko govorimo o padcih in poškodbah, je eno najpomembnejših smukaških Svindalovih vodil, da prava pot ni zmanjševanje hitrosti, ampak varnost. Paradoks letošnjega Kitzbühla je, da tega načela ni spoštoval. Tako kot na vseh smukih je ritem navijal oziroma stopnjeval od štarta do cilja. Trener Christian Mitter je prepričan, da bi zmagal, saj je imel pred svojim najbolj priljubljenim delom le tri desetinke slabši vmesni čas od zmagovalca, Italijana Petra Filla.

Njegova (pred)drznost je bila očitno prevelika. Čeprav je vedel, da grbine pod Hausbergom v najbolj drzni liniji nihče ni izpeljal, je šel z vso hitrostjo in težo nanjo, da bi pridobil zmagovito prednost. Želja po zmagi v Kitzbühlu je bila premočna. Zato v odzivu ni tarnal nad razmerami. Ugotovil je le, da se je v življenju treba spopadati z vzponi in padci. Ob tem velja ponoviti njegov zapis iz leta 2014, ko je v skandinavskem brezbrižnem slogu dejal, da se včasih človeku zgodijo neprijetne stvari, ki jih je treba sprejeti takšne, kot so. »Ko se športniku pripeti nesreča, seveda ni konec sveta, ampak se mu življenje v naslednjih tednih in mesecih povsem spremeni. In kaj narediti, ko si prisiljen k počitku? Sam v trenutkih športnih nesreč nikoli nisem našel niti iskal pozitivnih stvari. Zato sem vselej poiskal druge možnosti, ki so mi bile zanimive in me navdihovale ...« Svindal bo zagotovo ubral enako pot do vrnitve, kot jo je leta 2008 in 2015. Nobenega dvoma seveda ni, da bo izgubil vsaj 15 kg mišične mase. S treningi jo bo nekaj mesecev potrpežljivo nabiral, treniral in se zagotovo vnovič 100-odstono pripravil za vrnitev. Če ima človek tako notranjo močno in je profesionalen od glave do peta, kot je Aksel, potem ni hudič, da ga bomo prihodnje leto spet videli enako močnega, kot je bil do usodnega padca v Kitzbühlu. Tako kot se bori na tekmah od štarta do cilja (tekmeci pravijo, da ga v polni formi lahko premagajo le »vesoljci«), se bo bojeval do zadnjega atoma moči tudi za vrnitev. O tem, da bo v njem zavrela vikinška kri napadalca, pa ni dvoma.