Ne v Janusa, oči bodo uprte v Petra Prevca

V vrhunskem športu je rezultat glavno merilo. Šport pa je eksaktna dejavnost! K sreči. Naj vas ne zavede ta šolski nauk o zakonitostih športa, dragi bralci, omenil sem ga le zaradi bližajočega se zadnjega vrhunca leta in hkrati prvega v novem letu, novoletne skakalne turneje. Ni se še pošteno začela zimska sezona, ko so glavnemu trenerju slovenskih orlov Goranu Janusu že odštevali dneve na položaju najodgovornejšega moža v skakalni stroki. Takšno je bilo izhodišče pred prvimi skoki Petra Prevca in drugih orlov, pred katerimi je res sezona velikih izzivov z najpomembnejšim vrhuncem, olimpijskimi igrami. Po uvodnem delu in pred novoletno turnejo se stanje duha ni bistveno popravilo. Z eno samo zmago, in še to nepričakovanega zmagovalca Jerneja Damjana, ter solidnimi, nikakor pa vrhunskimi dosežki se je meja tolerance nevarno spustila do točke, ko se da slutiti, da bi v dnevih po 6. januarju lahko pokalo. Če ne bo rezultatov.

Kdor še ni tako dobro poučen ali seznanjen z zakulisjem v slovenskih skokih, naj mu razkrijem – za del klubskih trenerjev in klubov Janus že lep čas ni več trener, ki bi lahko oživel zavrt potencial »eskadrilje«, v kateri menda ne manjka »pilotov« za vrhunske dosežke.

Tajming pritiska na Janusa in njegov štab, s tem pa tudi na skakalce, ni najboljši. Vprašanje je, ali je sploh produktiven. Za Janusove nasprotnike pa je račun jasen: če se novoletna turneja ne bo izšla po pričakovanjih javnosti, bi v Pjongčangu na trenerskem odru lahko nekdo drug zamahoval z roko.

Besede prvega funkcionarja med skakalci Ljuba Jasniča, da menjava Janusa ne pride v poštev, ker bi z njo naredili še več škode, razumem samo kot umirjanje strasti. Z njimi je Jasnič, ki se je že po koncu minule sezone ukvarjal s tem, kako odbiti napade na Janusa, opoziciji dal vedeti, naj se ne zaletava in ne ruši ustaljenega ritma, ki ima morda »le« nekaj zastojev. Toda kdo ve, kako se bo obrnila njegova podporna drža – in podpora »strica iz ozadja« Jelka Grosa –, ko bodo nekvalificirani za zmage začeli poučevati, kako zmagovati.

Kadrovanje pred najpomembnejšo sezono, kaj šele med njo, bi bilo lahko veliko bolj usodno za prihodnost slovenskih skokov, kot bi lahko bila ne­uspešna sezona z aktualnim trenerskim štabom. Čeprav so skoki individual­ni šport, splošno razpoloženje narekuje zdrava moštvena dinamika, ki praviloma tudi pomaga posamezniku z največjim potencialom in zmagovalnim DNK.

Janusova reprezentanca ta trenutek potrebuje prav izbruh posameznika. Da je v tej vlogi lahko le Peter Prevc, ni nikakršna velika modrost. Njegova vrnitev na zmagovalne odre in v najožji skakalni vrh je – se zdi – edini manjkajoči kamenček v reprezentančnem mozaiku, v katerem je sicer »spečih« zmagovalcev še kar nekaj.

Skakalna štafetna palica odgovornosti je tako šla od Janusa k Petru Prevcu. Naš šampion je tisti, ki bo sodil trenerju, s katerim je že zmagoval. In predvsem sebi.