Občuduje Jakova v boju za vrh na Finskem

Kontiolahti – Danes bodo udeleženci največjega biatlonskega dogodka v poolimpijski sezoni vstopili v drugo polovico tekmovanja. Slovenski tabor sanja o kolajni, kajpak je za njo najresnejši kandidat Jakov Fak. O doslej doseženem kot tudi o prihajajočih tekmah smo se pogovarjali z glavnim reprezentančnim trenerjem Urošem Velepcem.

Prve tekme prvenstva so pospremile zelo zahtevne vremenske razmere. Kako se ozirate k dosedanjemu dogajanju na sprva zelo mehki progi, nato pa še v močnih sunkih vetra?

Moti me, da pri vodstvu mednarodne zveze vedno znova vztrajajo pri poznih urah tekmovanja. Seveda vem, da gre za posebne interese trženja športa, a vendarle: ko je tekma na meji regularnosti, je vprašljiva njena smiselnost. Če se ozremo zgolj k prvi tekmi mešanih štafet, hitro ugotovimo, da so serviserji ves dan garali za pripravo smuči, nato pa se je v snegu vdiralo. Ne vem, čemu takrat ne bi preložili tekme na naslednji dan, ki je bil prost, proga pa bi bila po hladnejši noči bolj utrjena. Sploh pa si naš servis za doslej opravljeno zasluži zelo visoko oceno. No, pohvalil bi tudi druge tabore. Nastopilo je 26 mešanih štafet, večinoma so imele izjemen material.

Kako pa gledate na vpliv vetra?

Bili smo že tu in poznamo pasti štadiona v Kontiolahtiju. V tem delu Finske pogosto piha, ponavadi nalogo odlično opravijo le najboljši strelci. Težava pa je v tem, da se nenehno spreminja smer vetra, kar je vidno tudi na novi napravi, ki jo imamo na strelišču. S puščico kaže, od kod je zapihalo. To nama je bilo z Jakovom Fakom v pomoč pri analizi po zasledovalni tekmi, ko je trikrat zgrešil leže. Oba sva si kar oddahnila, ker ni šlo za njegovo tehnično napako, temveč dejansko za sunek, ki mu je odgnal metek proč od tarče.

Pa občutite kaj težav zdaj pri delu z njim na prizorišču glede na to, da je zadnja dva tedna priprav opravil v domačem kraju – in ne kot običajno na Pokljuki – po programu trenerja Tomaša Kosa?

Prav nikakršnih ni, saj sem z Jakovom sedmo sezono in ga res dobro poznam. Obenem pa seveda poznam tudi Tomaša, ki res zna dobro oceniti, kako vrhunsko pripraviti športnika. Zato sem bil brezskrben, Jakova prav občudujem, kako je že en mesec na ravni vrhunske telesne pripravljenosti. Uživam v njegovih uspehih, verjamem, da uživate tudi vi, ko ga gledate v konkurenčnem boju z najboljšimi.

Pa se vam ne zdi, da mu morda manjka le malo več sproščenosti?

Drži, opažamo to, a nihče med nami nikdar ni bil v takšnem stanju, kot je on. Prišel je na prvenstvo kot eden od tistih, ki dejansko na sleherni tekmi lahko zmaga. O takšnem bremenu lahko drugi navzoči le ugibamo, ker denimo nihče med nami nikdar ni bil kandidat za lovoriko. Verjamem pa, da po zaslugi izkušenj in izjemne pripravljenosti v drugi polovici prvenstva lahko napada vrh.

Resda se proračun slovenskega biatlona suče okrog milijona evrov na sezono – pa bi bilo za Faka in kajpak tudi druge lažje, če bi razširili strokovni in tudi servisni štab na prizorišču?

Zdaj je tako, da razmišljamo zgolj o dogodkih na tem prvenstvu in nato še o finalu sezone v Hanti-Mansijsku. Preprosto ni časa, da bi zdaj razpredali o morebitnih spremembah za prihodnost. Ritem svetovnega prvenstva zahteva hitre analize, kratke stavke, po koncu zime bo čas za daljše zgodbe, jasno tudi o tem, kako se lotiti dela naprej.

Teje Gregorin na današnji tekmi na 15 km še ne bo na štartu. Kako ji kaže za petkov štafetni nastop?

Najpomembneje je, da je tu z nami in da je opravila tudi prvi zahtevnejši trening. Njeno počutje spremlja zdravnica, seveda bi si vsi želeli, da bi bila v petek na štartu. A prav nihče med nami ne bo vplival na odločitev o tekmi. Če se bo sama počutila sposobna za nastop, bo tekmovala, drugače ne.

Kaj pričakujete od Slovenk na današnji 15-kilometrski tekmi?

Andreja Mali nas je res razveselila s svojima najvišjima uvrstitvama doslej v sezoni, zapomnili si bomo zlasti šprinterski nastop z njenim 8. mestom. Verjamem, da je ohranila moč za novo tekmo, najbrž bo imela dovolj točk tudi za nedeljski skupinski štart, kar bo za njo nagrada. Urška Poje se prvič spoznava s člansko konkurenco na velikem tekmovanju, Anja Eržen se po mononukleozi od poletja pobira počasi, kar seveda ne preseneča. Nekateri športniki, denimo norveški biatlonec Alexander Os, so po takšni bolezni potrebovali tri leta za vrnitev na tekmovalno raven.