Od obupa so se Blejki v cilju solzile oči

Falun – Ko so včeraj razdelili prva kompleta odličij na nordijskem SP na Švedskem, je Katja Višnar še imela velik cmok v grlu. V šprinterski preizkušnji tekačev, v kateri so pričakovano vladali Norvežani s prvakoma Marit Bjørgen in Pettrom Northugom, se je poslovila v polfinalu (11.) in priznala, da je merila precej višje.

V zadnjih dneh so vsi v reprezentanci vse podredili temu, da bi bilo na njenem vrhuncu zime, za katerega se je pripravljala od jeseni, v mislih pa ga je imela že od prejšnjega SP v Italiji, poskrbljeno za vsako najmanjšo podrobnost. Četudi rezultati v zadnjem mesecu niso govorili v njen prid, je Beljka zaupala svojim občutkom, dan D je pričakala povsem osredotočena, že v kvalifikacijah pa odtekla odlično (8.). Njen četrtfinalni nastop je bil že vrhunski, gladko je dobila tek v svoji skupini, njen čas pa je bil le tri stotinke slabši od najhitrejše in pozneje srebrne Stine Nilsson. Zdelo se je, da je resnično ujela pravo energijo in formo na pravi dan, serviserji pa tudi zadeli z izbiro maže in smuči.

A pravi izziv je prinašal šele polfinale, v katerem se je znašla v peklenski skupini s tremi Norvežankami, tudi poznejšo prvakinjo Bjørgnovo in podprvakinjo Maiken Caspersen Fallo. Njen trener Torvik Per Oyvind, v katerega ima popolno zaupanje, ji je jasno zabičal, da mora na vrh prvega klanca priti na enem od vodilnih položajev, sicer bodo njene možnosti za napredovanje krepko usahnile. Po štartu je tako izkoristila svoj močan soročni odriv in v prvi vzpon prispela kot vodilna, z izjemnim izhodiščem torej, že po nekaj sto metrih pa je bilo očitno, da je to druga Katja kot v četrtfinalu. Njeno drsenje po lestvici navzdol je bilo nato iz zavoja v zavoj bolj izrazito, tudi smuči v spustih na pogled niso več drsele enako kot krog pred tem, tako da je zalučala puško v koruzo in do cilja pridelala 12 sekund zaostanka.

»V klancu sem takoj opazila, da smučke nimajo dobrega oprijema, odtlej je šlo vse narobe. Tega res nisem pričakovala, saj sem imela v četrtfinalu super smuči in to sem serviserjem tudi povedala. Zaupala sem jim, da bo podobno tudi tokrat, a s takšnimi, ki sem jih dobila v roke, nisem mogla sproščeno teči,« so bile njene prve besede v cilju, a nič drugačne kot pod večer, ko je morala še na kontrolo dopinga. Zatrdila je, da je imela v rezervi še ogromno energije, da je torej prvi in zelo hitri izločilni tek ni izčrpal. »Kje pa, imela sem nadzor nad situacijo in tekmicami, enako taktiko sem nameravala ubrati tudi v polfinalu. Kvečjemu sem bila še bolj samozavestna,« je bila odločna Blejka, ki je v tej zimi prav vse podredila nastopu na SP, saj je šprint v klasičnem slogu njena paradna disciplina, pred dvema letoma v Italiji pa je prvenstvo končala kot četrta.

»Odločena sem bila priteči do finala, pokazati vse, kar znam in zmorem. Tudi počutila sem se izjemno. Zelo sem razočarana, težko bom šla čez to. S serviserji moram videti, kaj je šlo narobe,« je s solzami v očeh razlagala 30-letnica, nekaj razočaranja pa le pustila za seboj, ko je nato njen življenjski sopotnik, Norvežan Ole Vigan Hattestad, osvojil bron med tekači. V velikem slogu pa je do zmage pritekel Petter Northug, ki je s tem prišel do edinega zlata s SP, ki mu je še manjkalo v njegovi zbirki zadnjih let, četudi bi ga srebrni Kanadčan Alex Harvey na ciljni črti skoraj ujel. Bi pa skandinavsko prevlado pri ženskah skoraj prekinila Justyna Kowalczyk, ki je očitno prav za SP ujela formo, na koncu pa za 44 stotink kot četrta spet ostala brez odličja v šprintu.