Tiskane izdaje
Bil je »zemljak« iz Bosne. Z velikim navdušenjem se je bolj kot sarajevskih olimpijskih iger leta 1984 spomnil finala svetovnega pokala leta 1987 v Sarajevu, ko je Bojan osvojil slalomski globus. Sarajevska fešta je bila nepozabna, kot tudi proslava globusa v kafiču izjemnega, žal že pokojnega pevca Indexov Davorina Popovića. Z novinarskima kolegoma Jojem Pogačnikom in Pepijem Deklevo smo mu že ob prihodu v Sarajevo obljubili, da bomo pripeljali v njegov lokal Bojana.
Najprej mu je legendarni Polde (Flisar) iz smučarske zveze za obljubljeno rundo »štok kole« prinesel v lokal Bojana, a tistega na reklami za čaj v naravni velikosti. Ko nas je ozmerjal, da smo nepopravljiva novinarska banda in prevaranti, je, ko je obljubil pijačo za ves lokal, vkorakal v lokal, pravi Bojan. Pričakal ga je gromki aplavz, kot bi v srce takratnega Sarajeva vstopil sloviti Štravs z Miljacke oziroma Ivica Osim ali Josip Bukal.
Smučanje ostaja
Danes naš Bojan slavi 60 let. Ko sem ga pobaral, kaj počne, je odgovoril, da je pustil vse postranske posle in išče prvo priložnost oziroma najbližjo pot do upokojitve. Da se bo lahko v miru in predano, tako kot se je včasih urjenju v reprezentanci, posvetil svojemu hobiju, smučanju, ženi Špeli in otrokom. Pravzaprav je vsak dan posebej neizmerno užival.
»Energije imam še dovolj, da delam stvari, ki so mi všeč. Zdrav sem. Če bi vedel, da se bom tako dobro počutil, da ne bo bolečin, bi zamenjal kolke veliko prej. Spet smučam normalno. Neverjetno je, kako je to lep občutek,« smo ga dan po novem letu ujeli, ko se je vrnil s smučanja na Starem vrhu, kjer na progah ni bilo ledu kot na drugih evropskih smučiščih, ampak oprijemljiv sneg za njegovo smučarsko dušo. Pred dvema tednoma je bil v Kitzbühlu, kjer je prav tako zelo pogosto viden gost.
Smučanje ostaja Bojanovo življenje. V slovensko reprezentančno že dolgo ni vpleten. Po nesrečni epizodi z direktorovanjem v zvezi (končal jo je leta 2007) se je oddaljil od tekmovalnega športa. Globoko v smučarsko zvezo se ne spušča, zato se osredotoča le na tisto, kar vidi. »Ko gledam, kako mladi zadnje čase zavzeto trenirajo, se mi zdi, da klubski trenerji spet dobro in bolje delajo. Rezultatsko imamo vselej nekaj izvrstnih smučarjev in smučark, ki izstopajo iz povprečja. To je zame dokaz, da imamo nadarjeno mladež, da znamo iz posameznika potegniti največ, kar je zmožen. Je to delo ekip ali zasluga posameznikov, ne vem, ker tako globoko v tem poslu nisem,« je odgovoril na vprašanje, koliko sploh še spremlja slovensko smučarijo.
Nadzor samega sebe
V pogovoru o življenju po tekmovalni karieri (končal jo je v finalu svetovnega pokala v Saalbachu leta 1988) je povedal, da mu je ostala najpomembnejša izkušnja iz športa – nadzor samega sebe. »Če hočeš biti vrhunski športnik, se moraš v času odraščanja, na življenjskem razpotju, podrediti maksimalnemu delu in doseganju vrhunskih rezultatov v svetovni konkurenci. Teh naporov, ko 24 ur na dan 365 dni na leto razmišljaš, kako boš hitreje izpeljal zavoj, normalen človek ne more razumeti. Po koncu kariere ti dolga leta trenirani ritem in način življenja ostaneta v podzavesti. Včasih se v novem življenju sestavi zmagovita kombinacija, včasih pa ne. Ker si vajen porazov, to lažje preneseš. Za najboljše slovenske športnike, ki so ponesli slavo naše domovine po svetu, a niso imeli sreče, da bi se normalno vključili v družbo po koncu kariere, bi morala država vsekakor poskrbeti. Tudi zaradi novih rodov,« Križaj opozarja na eno izmed težav upokojenih vrhunskih športnikov, ki jih je državni sistem izkoriščal, dokler so mu služili, potem pa zavrgel. Upati je, da Bojan na poti v pokoj ne bo imel prevelikih ovir.
Bojan Križaj, ki se je rodil 3. januarja 1957, je bil vedno družaben, a preudaren in realen ter pozoren sogovornik. Takšen je tudi danes. Ne glede na vse slalomiste, ki bodo prišli in ga po rezultatih prehiteli (vknjiženih ima osem zmag v svetovnem pokalu in srebrno kolajno na SP leta 1982 v Schladmingu), bo ostalo vedno zapisano v smučarskih analih in tudi v srcih navijačev bele simfonije: Bojanov slalom je bil tehnično in slogovno dovršen.
Tudi takrat, ko je napadal z vso močjo, kot denimo leta 1981, ko je s skokom s sedmega mesta v Wengnu premagal o zmagi sicer prepričanega Marca Girardellija. Njegov oče Helmut nam je, slovenskim smučarskim kronistom, s stisnjenimi zobmi čestital s »verdammte partizanen …«, češ, napadate iz zasede. Bojan sicer ni imel partizanskega sloga, je pa vsekakor bil pionir in znanilec sodobnega slovenskega smučanja. Skupaj z Borisom Strelom, Rokom Petrovičem, Juretom Frankom, Matejo Svet in drugimi slovenskimi smučarji osemdesetih je odprl vrata Juretu Koširju, vražjim Slovenkam, Tini Maze in drugim zmagovalcem svetovnega pokala.
