Tiskane izdaje
Ljubljana – Robert Kranjec znova dokazuje, da je borec, kakršnih ni veliko. Že dan po petkovem strmoglavljenju na Bergislu in večerni operaciji komolca na Jesenicah se je namreč odpravil teč. Številni padci, ki jih je doslej že doživel na skakalnicah, so ga očitno utrdili do te mere, da mu ne morejo priti do živega. »Leteči Kranjčan« je trdno odločen, da ga niti innsbruški ne bo ustavil na poti do novih uspehov.
»V letošnjem poletju sem preveč vložil v priprave in predobro skakal, da bi to zdaj kar tako vrgel stran. Zato ne bom ležal v postelji in se smilil samemu sebi. Počival bom lahko med tekmami oziroma na potovanjih, zdaj pa bom stisnil zobe!« je poudaril Kranjec, ki ga levi komolec – razumljivo – še zmeraj boli. Za nameček je močno otečen (je dvakrat večji od desnega), do popolne iztegnitve roke pa mu zdaj manjka pet stopinj.
Padec, ki se mu je po vsej verjetnosti primeril zaradi novih, trših čevljev in posledično slabše zapetih v vezi, ima še vedno pred očmi. »Zgodilo se je prav pri zadnjem skoku reprezentančnih priprav v Innsbrucku. Ko sem odrinil, mi je takoj potegnilo navzdol levo smučko, zaradi česar sem se začel loviti po zraku. Gledal sem, kam približno me bo vrglo, razmišljal, kako bi se zasukal, da bi jo odnesel čim bolje, ko sem z velike višine (s približno petih metrov) s hrbtom, komolcem in glavo močno treščil ob tla,« je 34-letni Kranjčan slikovito opisal strmoglavljenje na Bergislu, ki ga je ocenil kot najhujšega doslej, še hujšega, kot ga je, denimo, leta 2001 doživel na letalnici v Planici.
»Za razliko od tistega padca, pri katerem sem izgubil zavest, se tega spominjam do potankosti. Zdelo se mi je, kot da bi trajal celo večnost,« je pripomnil. Da je bilo videti res grozljivo, sta potrdila tudi Nejc Frank, pomočnik glavnega trenerja Gorana Janusa, in fizioterapevt Urban Jarc, ki je bil takoj pri njem. »Pomagal mi je odpeti in sleči kombinezon. Bilo mi je slabo, verjetno zaradi lažjega pretresa možganov, roko pa sem sprva še lahko premikal. Ko se je ohladila, je nisem mogel več dvigniti. V komolcu mi je začelo vse bolj kljuvati. Kot da bi imel v njem žolno,« je razkril svetovni prvak v poletih iz Vikersunda '12.
Jarc je nato poklical specialista ortopeda Tomaža Silvestra, ki je za tisti dan že končal z delom v jeseniški bolnišnici, vendar je počakal, da so pripeljali Kranjca iz Innsbrucka. »Slikanje je pokazalo, da se je iz komolca odkrušil del kosti in da bo potrebna operacija, sam pa sem prosil le, da bi jo izvedli čim prej. Po vseh nujnih primerih so me v operacijsko dvorano odpeljali ob 21. uri, operirala pa sta me Aleš Fabjan in Robert Carotta, ki sta pri posegu odstranila košček kosti in z dvema 'iglama' pričvrstila mišico,« je zaupal najizkušenejši slovenski skakalec in se zahvalil vsem zaslužnim, da so mu s hitrim ukrepanjem privarčevali dober mesec okrevanja.
Po prespani noči je v soboto opoldne zapustil bolnišnico, popoldne je že šel teč. V nedeljo je delal vaje za moč, včeraj pa je – kljub bolečinam – že bolj ali manj normalno vadil z reprezentančnimi kolegi v telovadnici na Planini. »Z Goranom se bova v naslednjih dneh odločila, ali se bom prihodnji teden udeležil reprezentančnih priprav v Oberstdorfu. V kolikor ne bom odpotoval tja, bom pač s skoki še malce počakal, potem pa šel s polno paro naprej,« je še dejal Kranjec, ki je imel kljub vsemu še srečo v nesreči. »Glede na to, kaj vse bi se mi lahko zgodilo, sem jo še neverjetno dobro odnesel ...«
