Tiskane izdaje
Ljubljana – Svetovni prvak je končno doma! Jakov Fak se namreč prejšnji teden po osvojeni svoji drugi lovoriki za najboljšega biatlonca na svetu ni vrnil niti v slovensko bazo niti v domači Gorski kotar, saj je bil pred njim še finale sezone v Rusiji, kjer je prav tako zablestel. Zato so ga včeraj v Ljubljani pričakala darila, okusna torta in steklenica šampanjca.
Pri Slovenski industriji jekla (SIJ) so še iz časov železarskih predhodnikov na našem športnem zemljevidu najtesneje povezani z jeseniškimi hokejskimi palicami in ploščkom, a tik pred letošnjim svetovnim prvenstvom na Finskem so se odločili podpreti še slovensko biatlonsko reprezentanco. »Smo agresivni in dober izid potrebujemo takoj. Tokrat res nismo dolgo čakali, Jakov nas je hitro razveselil,« je ob prihodu enega junakov izjemne slovenske športne zime poudaril prvi mož jeklarske družbe Anton Černih. Rus se je izkazal z lepo slovenščino, o tej pa že dolgo ni dvoma pri Faku, Hrvatu iz Gorskega kotarja, ki vedno znova navzoče navdušuje tako v športnih arenah kot tudi nato v javnih nastopih ter civilnem vsakdanu.
Po naporni in stresni sezoni, zlasti sklepnem delu s svetovnim prvenstvom in finalno postajo v oddaljeni Sibiriji, za začetek sanja o počitku v sebi tako ljubem domačem Mrkoplju. »Grem v svojo vasico, tam vedno občutim neko posebno energijo,« nam je tudi včeraj dejal tako kot že večkrat v preteklosti. Počitnice zanj ne bodo dolge, biatlon bo potisnil v ozadje le za kakšnih štirinajst dni, ko bo očitno napočil čas tudi za včerajšnje darilo enega od pokroviteljev – bon za križarjenje. »No, to me je zdaj presenetilo in mi bo očitno spremenilo počitniški načrt, zagotovo pa bo takšnega darila posebej vesela moja punca,« je omenil svetovni prvak in prvi član slovenske reprezentance doslej z uvrstitvijo na stopničke v skupnem seštevku sezone.
»Res se ni bilo lahko zbrati za finale dolge in zahtevne tekmovalne zime. Predvsem gre že za psihične napore,« je omenil Fak, a se tudi ozrl k zadnjemu nastopu, ko je vnovič – podobno kot teden prej na svetovnem prvenstvu v Kontiolahtiju – ugnal vso konkurenco v skupinskem štartu. »To sklepno tekmo bi iz svojega zornega kota označil za popolno,« mu je kazalo prikimati glede na strelski učinek brez zgrešene tarče kot tudi vnovič hiter tek. Podobno kot v posebnem pogovoru za naš časnik tik po osvojenem šampionskem naslovu na Finskem je tudi med včerajšnjim sprejemom poudaril, da največ rezerv za prihodnost opaža na strelišču, prav tam se želi še bolj približati Martinu Fourcadu, že četrtič zapored najboljšemu biatloncu v seštevku sezone, in ga nekoč tudi prehiteti. Tudi včeraj ni skrival svoje jasne želje glede navzočnosti njegovih trenerjev na tekmah, Srečo Barbič, predsednik zbora za biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije, pa mu je obljubil, da bo v okvirih reprezentančnega dela prisluhnil njegovim načrtom. »Že dolgo sem v športu, pa me Jakovov odnos vedno znova navduši,« je dejal.
Kako bo v prihodnje sestavljena piramida v slovenski biatlonski reprezentanci, bodo razkrili prihajajoči aprilski in majski sestanki, a vsaj po včeraj slišanem le ne gre pričakovati toliko hude krvi in vroče kaše kot pred enim letom. Takrat namreč med strokovnim vodstvom in večino tekmovalcev ni bilo enotnosti, nekateri so se odločili za svojo pot, med njimi po sposobnostih in dosežkih seveda najbolj izstopa Fak. Tako tudi po prihodu s te imenitne marčne transverzale med Finsko in Rusijo ni skrival, da si želi vrnitev Tomaša Kosa k slovenskemu biatlonu, silno je hvaležen Janiju Grilu za vadbo ob okrevanju po zoprni poškodbi rame, o zdravnici, dr. Nadi Rotovnik Kozjek vedno najde le lepe besede.
Na glas resda ni napovedal napada na kristalni globus, a ko je nekajkrat omenil, da načrtuje skok navzgor, je bilo vsem navzočim ob včerajšnjem sprejemu jasno, kam meri. Sicer pa slovi kot izjemno ambiciozen športnik. In zato se tudi prihodnji teden na ekshibicijsko tekmo v Tjumen, torej vnovič v Sibirijo, ne bo šel le zabavat. »Tudi tam želim zmagati,« ni dvoma za 27-letnega biatlonskega asa.
