Tiskane izdaje
Svojevrsten paradoks je, da je Smučarska zveza Slovenije po osmih kolajnah na OI v Sočiju oziroma letu največjih uspehov v zgodovini v najhujši finančni krizi. Dolg (2,5 milijona evrov) znaša četrtino proračuna. Predsedniku Enzu Smrekarju je žal, da so slabe stvari, povezane z alpskim delom zveze, večji del leta prevladovale nad dobrimi. Verjame pa, da je po nekajmesečnih turbulencah zveza le zajadrala v mirne vode.
Po olimpijskem navdušenju v Sočiju, kjer so na zmagovalnem odru stali Tina Maze, Peter Prevc, Žan Košir, Teja Gregorin in Vesna Fabjan ste se bolj kot z utrjevanjem moči smučarske zveze ukvarjali z reševanjem alpskega smučanja in odpovedmi sponzorjev. Sodelovanje so odpovedali kar štirje podporniki – po dva velika in mala. Telekom, zadnji med njimi, je bil zagotovo veliko presenečenje?
Menim, da se je nezadovoljstvo sponzorjev nabiralo že nekaj časa. Pranje umazanega perila prek medijev meče na nas zelo slabo luč. Po sijajni sezoni smo se znašli v vrtincu strasti. Poleti je bilo najbolj vroče, ker so potekle vse letne pogodbe. Bilo je izjemno nesrečno obdobje, saj smo morali plačati nekaj računov iz preteklosti, izgubljene tožbe, pa razne penale ... Finančno smo še vedno na tankem ledu, vendar smo v bolj umirjenih vodah. Vseskozi pa moramo paziti, da ne bi šli čez likvidnostne meje. Rešili smo spore v alpskem delu, zaključili primer Vanesse Mae. Naprej smo premaknili zadeve na poligonu v Kranju. Lahko bi rekel, da je več optimizma, kot ga je bilo na začetku nove sezone. Mislim da se sedaj ukvarjamo s tistim, kar je najbolj pomembno – s športniki na terenu in podporo smučarskemu športu.
V obrazložitvi poziva k odstopu alpskega odbora in Dušana Goriška ste dejali, da je odklenkalo praksi prekomernega trošenja.
Rez je bil nujen, ker alpski del zveze ni ogrožal le svojega delovanja, ampak delovanje celotne zveze. Zato smo tudi tako odločno ukrepali. Sanacijski program je bil edina rešitev. Prepričan sem, da so težave v alpskem smučanju rešljive, če bodo našli skupni jezik.
Iz Goriškovega tabora so vas obtožili, da kot predsednik sistematično uničujete krovno organizacijo. Kakšen je vaš odziv?
Malo smešno je nekoga, ki osem let dela aktivno v sponzoriranju alpskega smučanja, obtožiti za sistematično rušenje. Menim, da bi bilo nadaljevanje prejšnje prakse, za kar so se zavzemali, uničevanje zveze. Zato vztrajam pri spremembi načina delovanja. Nevzdržno je, da posamezni deli zveze trošijo prek dogovorjenih proračunov. Težave oziroma minus bi lahko zakrpali s posojilom, a to ni rešitev, saj bi vse ostalo tako, kot je. Problem bi le prestavili na prihodnje leto. Ne glede na vse, kar so dogaja in se še bo, bom na redni seji skupščine prihodnje leto dal preveriti zaupanje. Del moje krivde je, da smo porabili preveč časa za reševanje težav iz preteklosti.
Marca ste v pogovoru za Delo dejali, da zveza ni dobrodelna organizacija. Kakšna je danes?
Nekateri se še vedno obnašajo, kot da je. Ključ rešitve je v odgovornosti in transparentnosti, od katere ne bomo odstopili, ker je v proračunu velik delež javnega denarja.
Po vseh zapletih je jasno, da bo treba spremeniti tudi statut. Želja po ločenem marketingu je čedalje močnejša. Kakšne spremembe načrtujete?
Če se bomo vrnili k skladom posameznih disciplin, bomo morali spremeniti vloge vodij panog. Poiskati bo treba pravo razmerje med njimi in trenerji. Tržni pristop je deloval tudi doslej. Če je katerikoli vodja prišel z željo, da bi nekaj tržil, je dobil priložnost.
Na seji izvršnega odbora ste za alpsko smučanje predlagali začasni sklad, s pomočjo katerega boste poskušali sezono izpeljati do konca. Kakšen je odziv?
Lahko rečem, da je soliden. Ne gre za visoke vsote, nekaj pa bomo prispevali tudi v skupnih službah.
Kakšen pa je pravzaprav odnos gospodarstva oziroma sponzorjev. Koliko je pravega zanimanja za smučanje?
Gospodarstvo kljub krizi sledi športu. Eni ga sponzorirajo, drugi pač ne. Tudi med slovenskimi podjetji. Z olajšavami bi bila ta podpora zagotovo večja, za mnoge tudi spodbuda. Menim, da premalo poudarjamo podporo sponzorjev. Tako kot imamo najboljše športnike in športnice leta, bi morali imeti tudi najboljšega mecena. Podpirati šport ali kulturo je v razvitih državah vrednota, pri nas pa vseskozi iščemo neke skrite cilje. V Ameriki imajo denimo športno fundacijo, ki zbere tudi več kot 50 milijonov dolarjev. Člani te družbe pridobijo na ugledu in so v okolju cenjeni. Tudi pri nas imamo gospodarstvenike, ki živijo za šport, ker se zavedajo, kako je pomemben za zdravje in zadovoljstvo. Zavedajo se pomembnosti športa, ki je sposoben zbrati največje število gledalcev in navdušencev, ne nazadnje tudi spodbuditi največjo evforijo, kakršno smo doživljali letos med olimpijskimi igrami v Sočiju. Pomembna je tudi identifikacija z zmagovalci, s čimer se dvigneta optimizem v družbi in raven zadovoljstva. Vse skupaj pa se kaže v drugačnem odnosu do dela.
Pravite, da šport ne bo nikoli izginil kot pomembna prvina človekovega življenja. Zato ga tudi politika ne bi smela dajati na stranski tir. Ste zadovoljni z odnosom najmočnejšega dela družbe do športa?
Nobenega dvoma ni, da ima politika prek svojih vzvodov pri razdeljevanju denarja izjemen vpliv na šport. Menim pa, da njena vloga ne more biti le razdeljevanje denarja, ker je skušnjava prevelika. Usmeriti bi se morala na ustvarjanje razmer in okolja, v katerem bo doniranje v šport davčna olajšava. Predvsem pa mora zagotavljati stalnost in širši dogovor. Nesprejemljivo je, da ena vlada in politika podpreta velik športni projekt, druga spremeni stališče, tretja pa ga ukine. S tem naredimo več škode, kot pa prihranimo.
Dobili smo novo vodstvo Olimpijskega komiteja Slovenije. V izvršnem odboru prvič ni zastopnika smučarske zveze, z 19 kolajnami sicer najuspešnejše na olimpijskih igrah. Kako ste sprejeli odločitev volilne skupščine?
Lahko le rečem, da imajo delegati vedno prav. V demokraciji imajo svoje pravice, ne smejo pa pozabiti na odgovornost. Z volitvami je zame ta zgodba končana. Predsedniku smo čestitali in predlagali sestanek oziroma pogovor o nadaljnjem sodelovanju. Zanimiva pa se mi zdi predvolilna zgodba. Sedanji predsednik namreč edini med kandidati ni prišel k nam na pogovor. Bogdan Gabrovec me je sicer poklical, da bi izvedel, kako razmišljamo v naši zvezi. Dogovorila sva se za sestanek, vendar se ni oglasil ... Zame je v OKS ključno vprašanje, ali je takšen volilni sistem pravšnji za prihodnost slovenskega športa. Iz našega zornega kota lahko le opozorim na anahronizem, da smo združenje sedmih zvez, imamo pa le dva glasova. Sprašujem se, kdo bo v IO razpravljal o naslednjih zimskih olimpijskih igrah, če nosilci – sem štejem tudi hokejiste – nimajo neposredne besede.
Bržčas je na slab volilni izid vplival tudi imidž zveze?
Mislim, da ni nobena skrivnost, da gre smučarska zveza marsikomu na živce, ker mnogi menijo, da smo privilegirani, da dobivamo silne denarje od države in še bi lahko našteval slabe stvari, ki o nas krožijo v športni srenji. Imel sem občutek, da smo dežurni krivci za vse slabo v našem športu. Marsikaj seveda ni tako urejeno, kot bi moralo biti, vendar pa še zdaleč ni vse tako slabo. V minulih nekaj letih se je nabralo vsega po malem. Del krivde vsekakor prevzamemo nase, vendar pa menim, da je to drugotnega pomena. Sem samokritičen in se tudi sprašujem, ali sem morda jaz težava.
Kaj boste naredili, da dvignete očitno omajani ugled?
Vprašati se moram, ali sem na pravem mestu. Neprijetno bi se počutil, če bi bila zveza talka predsednika. Prepričan sem, da ni razloga, da bi bil v slovenski športni srenji težava jaz, ker premalo poznam ljudi, a tudi oni mene. Žal nimam toliko kilometrine kot denimo Janez Kocijančič ali kateri drugi predsednik. Imam pa voljo in željo, da marsikaj spremenim. K temu bom stremel z vsem znanjem, ugledom in močjo.
Na razglasitvi najboljših športnikov Slovenije ste sedeli v ozadju, čeprav so večino lovorik pobrali člani vaše zveze. Poslali ste protestno pismo. Zakaj?
Sam ne potrebujem te pozornosti, ampak gre za ugled in status smučarske zveze. Povrhu so naše športnike postavili pred panoje olimpijskega komiteja, kar je v nasprotju s pogodbami, ki jih imajo člani smučarske zveze.
Kakšna je prihodnost slovenskega športa in z njim tudi smučanja?
Športniki in športnice tako v zimskih kot tudi poletnih športih vsak dan dokazujejo, da so tudi v »nemogočih razmerah« v svetovnem vrhu. Ta priključek pa bo težko držati, če ne bomo športa umestili tja, kamor sodi. Skupni imenovalec vseh pogovorov je pomanjkanje denarja, a tudi nenehni pogovori o njem. Opažam, da je pomembno le še to, ali ga bo dovolj, kakšne nagrade bodo, kdo bo gradil in kje. Nekje na poti smo izgubili solidarnost, prostovoljstvo in entuziazem. Lokalna okolja so za razvoj športa zelo pomembna. Letos sem bil denimo navdušen nad ljudmi na Ljubnem. Videl sem, da za skoke dihajo vsi – športniki oziroma športnice, funkcionarji, občani in vodstvo občine. To je navdušenje, ki ga potrebujemo. To je naša prednost pred velikimi sistemi z veliko denarja. Če bomo to navdušenje izgubili, nas med velikimi zagotovo v kratkem ne bo več. Zelo me skrbi, da ni več smučišč, na katerih smo ne tako dolgo nazaj smučali. V mislih imam Koblo, Kanin, Mojstrano.
Pa končajmo z najlepšimi trenutki v letu 2014. Kateri so bili to za vas kot gospodarstvenika in predsednika zveze? Kakšna je prihodnost?
Ko sem prevzel predsednikovanje največji zvezi, sem vedel, da me čaka veliko dela. A sem še podcenil položaj. Ni moja navada, da bi jokal in se pritoževal. Zato bom nadaljeval po začrtani poti, predvsem pa s svojo avtoriteto pomagal premagati težave, ki so se nakopičile v alpskem delu. Moramo najti skupni imenovalec – program ali človeka, okrog katerega se bo alpsko smučanje poenotilo. Ne glede na vse težave je biti predsednik tako uspešne zveze velika čast. Najbolj sem seveda užival v izjemnih predstavah v Sočiju. Srečen in zelo zadovoljen pa sem, ko na tekmah vidim, da so športniki zadovoljni. Njihovih nastopov se iskreno veselim in me preveva občutek, da ima vse, kar počnem, svoj smisel.
