Tiskane izdaje
Ljubljana – Po nekaj pomladnih potresnih sunkih, kakršnih doslej v večinoma urejenih biatlonskih vrstah niso bili prav vajeni, so se nemirna tla vendarle toliko umirila, da se je prenovljena ekipa pod vodstvom Uroša Velepca lotila priprav na sezono. Z glavnim trenerjem smo se pogovarjali tako o ciljih kot tudi težavah in ostrih besedah po zadnji zimi.
Zdaj ste sredi priprav, ki ste jih prekinili tudi z uspešnim nastopom na poletnem svetovnem prvenstvu, kako ste sicer doživeli to tekmovanje v Rusiji?
O visokem vložku prirediteljev ni nobenih dvomov. Rolkarska steza je široka kar osem metrov, ob tekmovalnem strelišču je še eno, za vadbo je pravzaprav to imeniten center. Pri priči bi odpeljal našo ekipo tja na priprave, če bi nam to dovoljevale denarne razmere. No, moteči so le komarji, ob visokih poletnih temperaturah jih je tam nešteto. Tekmovalna bera pa je bila za nas celo nad pričakovanji. Pri mednarodni zvezi se sicer zavzemajo za še močnejše tekmovanje in udeležbo vseh najboljših.
Omenili ste sicer tudi denarna sredstva. Kako je z njimi, kot glavni trener občutite kakšne težave?
Ha, dokler vodim ekipo in na koncu priprav plačam bivanje s kreditno kartico, nakar brez zapletov sledi izpis potrdila, očitno ni težav … Jasno, nikoli ni vse dovolj rožnato, a le upam, da bomo tako med pripravami kot tudi pozneje na tekmah uresničevali vse logistične načrte.
Sploh ste v tem poletju precej več na tujem kot na domači Pokljuki, kajne?
Tu ni kaj skrivati. Priprave smo zaradi zapletov začeli pozneje, zdaj se dela trdo, brez filozofiranja … Zaradi medijske odmevnosti dogajanja pri reprezentanci v tej zadnji vroči pomladi in »milijonov« vprašanj z neštetimi obrazložitvami, zame tudi nekaterimi povsem novimi, četudi sem že ducat let pri biatlonski reprezentanci, se preprosto moraš umakniti v oddaljene kraje. Le tako lahko nemoteno nadaljuješ priprave in delaš tisto, za kar si plačan.
Kako pa zdaj ocenjujete ozračje med tekmovalci?
Sam nimam pri tem prav nikakršnih težav.
Pa vseeno – kako zdaj gledate na dogajanje po sezoni glede nezaupnic, različnih ocen trenerskih vlog, prihoda novega predsednika zbora za biatlon?
Nekdo nas je pač takrat »ujel na levi nogi«. Ob koncu sezone smo namreč siti drug drugega, potrebujemo vsaj nekaj oddiha in prepričan sem, da bi vam zdaj o nekaterih težavah govorili drugače kot takrat. Zame je vendarle najpomembneje, da delamo naprej. Priprave na tujem zagotavljajo zbranost. Če smo doma, skorajda ni dneva, ko ne bi kdo od novinarjev iskal po hotelu vsaj Jakova Faka, letos je bilo pač še posebej živahno.
Kako ste sicer zdaj zastavili delo brez Tomaša Kosa, 14 let navzočega ob strelišču in progi v slovenskem biatlonu?
V zadnjih letih so mu pripadale predvsem naloge v strelskem delu priprave in vodenja ekipe. Meni pa to tudi ni prav tuje, saj sem do vključno olimpijske sezone 2010 vodil posameznike tako glede smučanja kot strelstva. O vsem skupaj sem se pogovoril s tekmovalci, jim zagotovil nekaj nove literature, poudaril pomembnost pravilnega proženja. Ob strelskih mestih je zdaj Boštjan Lekan, mož z dolgoletnimi izkušenjami v biatlonu. Veseli me tudi prihod novih obrazov k izbrani vrsti – po Lenartu Oblaku sta tu Urša Poje in Miha Dovžan, Anja Eržen se kot nekdanja tekačica biatlonskemu športu privaja celo hitreje kot nekoč Teja Gregorin.
A sezona bo spet dolga, najpomembnejše tekmovanje zime, svetovno prvenstvo, bo šele v marčnih dneh …
Začetek bo pravzaprav takšen kot lani, najprej s tekmo mešanih štafet na Švedskem in čez nekaj dni klasičnim programom. Karavana se bo nato preselila v srednjo Evropo, pomembna bo pravilna razporeditev moči med sezono. Ker smo ugotovili, da se nam je že pripetilo pomanjkanje temeljne moči, bomo bazni pripravi jeseni dodali še en teden kolesarjenja ob morju. Drži, prvenstvo bo marca, ker bi bilo prej na Finskem verjetno pretirano hladno, a preteklost tudi razkriva: ko so bili termini največjih tekmovanj pozneje kot ponavadi, smo se vedno znova odrezali z lepimi dosežki.
