Tiskane izdaje
Zlekne se in naroči vročo čokolado. Tega med kariero ni bilo, pomežikne. Toda: šport, ki je bil rdeča nit desetletja in pol njenega življenja, je pustila za seboj. Nina Bednarik je nekdanja smučarka prostega sloga na grbinah in dvakratna olimpijka. Podčrtajte nekdanja. Danes se predaja povsem drugim izzivom.
Bila je ena tistih slovenskih športnic, ki je od blizu začutila olimpijski duh. Dvakrat: v Torinu je bila na grbinah 24., v Vancouvru dve mesti slabša. Kariero je zapečatila pred tremi leti v svetovnem pokalu v Lake Placidu. »Končalo se je kvalifikacijsko obdobje za OI v Sočiju in sem končala. Zelo sem bila žalostna, grozno mi je bilo,« se spominja 34-letna Škofjeločanka, ki je dokaj pozno, pri osemnajstih, izbrala panogo, ki je (bila) prezrta tako pri Smučarski zvezi Slovenije kot pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Zakaj torej smučanje prostega sloga, in ne, recimo, drsanje ali odbojka? »Nisem bila dovolj suha in koščena, prej malo bolj hranjena kot podhranjena. Rada sem smučala, z očijem sva vselej goljufala in šla malo levo, desno. Tekmovalce sem videla na televiziji in me je pritegnilo, ko pa sem te fante videla na Krvavcu, stara 16, 17 let, sem se opogumila in začelo se je,« se zazre v preteklost.
Vrhunec njene kariere so bile torej OI. »Spomnim se, da sem si želela, da bi me prišli v Torino starši gledat v živo, a niso, ker me niso želeli zmotiti in mi nalagati pritiska.« Tudi pot domov je bila pestra: »Prtljago sem morala sama odnesti iz olimpijske vasi do postaje v Torinu, potem pa z vlakom domov.« Je bila z doseženim v karieri zadovoljna? »Vedno sem imela občutek, da bi se dalo doseči še več. Nisem bila srečna z doseženim, ko pa danes pogledam nazaj, sem ponosna nase, sploh v razmerah, ki sem jih imela. Ne morem pa reči, da sem izpolnila vse cilje in želje, čeprav so mi v drugih ekipah vsi čestitali, a tega takrat nisem sprejela, ker sem bila precej nezadovoljna s seboj. Zdaj pa vidim, da sem v danih razmerah izvlekla kar veliko.«
Ni ji bilo lahko, ko je – skromno in daleč proč od oči javnosti – orala ledino pri nas, a se kljub temu s kančkom nostalgije spominja tistih časov. »To je en lep del preteklosti, ki ga občasno še zelo pogrešam, načeloma pa sem ga že povsem izklopila. Pogrešam ta način življenja in potovanja, ko sem se usedla v avto in je bilo pred mano 1100 kilometrov in deset ur vožnje. Treninge sem še dolgo pogrešala in tekmovalni ritem, še vedno pa pogrešam pozitivni strah, ki ga moraš premagati, ko želiš kaj novega preizkusiti. Ko prideš na start in je tako strmo, da ne veš, kako boš dol prišel. Ko sem končala kariero, sem se sprehajala po Škofji Loki in si mislila: dolgčas, kaj se dogaja? Zdaj se zavedam svojih (ne)zmožnosti in vem, da večine adrenalinskih podvigov ne morem več početi, ker pač telesno nisem pripravljena, padci pustijo posledice.«
Bala se je dela z otroki, zdaj v njem neizmerno uživa. Foto: Simon Mur.
Naslednji cilj: doktorat
Denimo? »Štiri operacije kolena sem imela, meniskuse, par polomljenih vezi, križnico, fibulo, rebra, ključnico. Kolena me bolijo, zdravnik mi je dejal, da če me ne bi videl v glavo, bi mislil, da ima 70-letno babico na mizi. Hrbet me tudi stalno boli, ne sicer križ, bolj zgornji del, glava, zaradi pretresov možganov si kaj tudi težje zapomnim in imam nekaj lukenj v spominu.« Toda po drugi strani je videla dobršen del sveta – Japonsko in Finsko postavi na piedestal –, dobila ogromno izkušenj, desetletje in pol počela to, kar je imela najraje na svetu. »Razen redkih stvari ne obžalujem ničesar. Finančno se ni izplačalo, mami in oči sta mi največ pomagala, malo klub, še manj smučarska zveza. Opremo sem imela vedno vrhunsko, Elan me je polno podpiral, opremljevalci so mi vselej priskočili na pomoč.«
Kaj počne danes? Nekaj, za kar se je vselej zaklinjala, da ni zanjo. Na škofjeloški Osnovni šoli Ivana Groharja v času podaljšanega bivanja izvaja projekt Zdrav življenjski slog, po domače: vsak razred, od prvega do devetega, ima tedensko dve dodatni uri športnega udejstvovanja, otrokom predstavlja športne panoge in jih navdušuje za šport. »Ravnatelj Marko Primožič res lepo skrbi za šport, šola se lahko pohvali z zelo dobrimi rezultati – ne le športnimi, tudi na splošno. Z veseljem sem v tem kolektivu, sodelavci so me odlično sprejeli, sprva sem mislila, da se bodo pritoževali, ker sem malo potetovirana, toda ne – odlično se razumemo, želim si, da bi ostala.« Pred prvim dnem v šoli jo je zvijalo in črvičilo: »Mami sem še rekla, da bom vsak dan trpela, da nočem v šolo, da se je bojim, da malih otrok ne razumem. Zastavila bi bajto, da bom vsak dan trpela. Toda ... konec marca bom eno leto v tej vlogi in le dvakrat se mi je zgodilo, da se mi zjutraj ni ljubilo iti, pa še tedaj sem bila res prehlajena. Otroci so pristni in odkriti, nepredvidljivi. Zares uživam.«
Diplomirala je na fakulteti za šport (tema: Metodika smučanja prostega sloga v disciplini grbine), malo narobe je razumela, do kdaj je mogoče opraviti študij po predbolonjskem sistemu, zato je pohitela in skrajni rok prehitela za leto in pol. »Tako vsaj nisem lovila zadnjih rokov, kar ponavadi počnem. Sprva sem imela ogromno energije, okrog OI v Torinu pa sem študij povsem opustila za leto in pol, dve. Potem pa malo padeš ven, prelagaš in vidiš, da je mogoče tudi brez šole živeti povsem zadovoljno, moj tedanji ritem je bil en izpit na dve leti. Priznam, lenoba. Nato pa sem si rekla, da ne smem vreči proč vsega, za kar sem se trudila, in sem diplomirala.« V prihodnjih letih želi pod streho pospravit še doktorat. »Polbrat ga je že, nočem ga pustiti samega,« se nasmehne.
Foto: Simon Mur
Mandić in Bolt
Njena ljubezen, obsesija, so – losi. »Začelo se je pred 15 leti na trening kampu na Norveškem. Spala sem v avtu, in ko sem se zbudila, sem zagledala tablo z neko čudno živaljo. Raziskovala sem, kaj to je, in prišla v trgovino, v njej pa sami plišasti losi. Začela sem jih zbirati, zdaj jih imam povsod, edino živega še nimam na vrtu.« Pa bi ga imela? »Verjetno bi me prej zaprli,« se namuzne. Štiri lose ima tudi na sebi, dobesedno, na koži – na dveh tetovažah. Prosti čas: tenis igra, na Lubnik hodi, kupila si je tekaške smuči, »pa je ravno začelo deževati in je ves sneg pobralo«. Našla si je nov hobi: doma vrtnari, prideluje zelenjavo, navdušuje se tudi nad umetnostjo. Je lastnica štirih abonmajev in strastna oboževalka igralca Marka Mandića. Navdušujejo jo ljudje, sposobni dvigniti množice. Pa v športu? »Usain Bolt je fenomen, le želim si, da se nikdar ne izkaže, da ni bil čist.«
Anekdota. Nina je tudi demonstratorka smučanja prostega sloga. »Nekoč sem imela v skupini enega divjaka, zmešanega fanta, ki se je zagnal na vso moč, preletel največji skok na Krvavcu in trdo pristal. Upala sem samo, da ni krvav, ker sem malo bolj občutljivček, sem se zagnala proti njemu in slišala dretje na ves glas. Spraševala sem ga, kaj in kje ga boli, pa nobenega odziva, zgolj dretje, pomislila sem že, da je morda gluh. Potem pa je kar naenkrat vstal in se odpeljal naprej.« Anekdote stresa iz rokava. Dvakrat na Krvavcu in enkrat na Starem vrhu je, denimo, sprožila iskalno akcijo za njenimi ključi. Vselej so jo lepo varno čakali v avtu. V Zermattu je padla v jamo, v ledeniško razpoko, a se je nekako ujela in se rešila, jih je pa spodaj slišala od trenerjev. Pa še: pred enim od letov so potnikom sporočili, da čakajo avtorizacijo letalske družbe, ker je gorela rdeča lučka. »Sem si rekla: če to preživim, ne bo več panike iti v letalo.« Preživela je.
