Stres je spet pognal brke na zmagovalni oder

Tegernsee – Čeprav se je Filip Flisar po SP v Kreischbergu močno motiviran podal tudi na tekme svetovnega pokala in se želel še vmešati tudi v boj za globus, se mu je vrh kot zaklet izmikal. Kar na petih tekmah zapored je obtičal v osmini finala, dokler se mu ni včeraj v Nemčiji vendarle spet odprlo, zmaga pa je bila le nekaj centimetrov stran.

»Končno, bil sem že na robu depresije,« je Flisarju po osvojenem drugem mestu močno odleglo. »Vlekla se je smola, že od svetovnega prvenstva sem bil utrujen, tako fizično kot psihično, ves čas sem imel smolo, tako da je ta rezultat res dobrodošel. Končno sem lahko spet smučal tako, kot znam,« je bil zadovoljen Mariborčan, obenem pa zmajeval z glavo, ker je moral za dober rezultat spet skozi kalvarijo zapletov. V četrtfinalu sta ga namreč tekmeca izrinila povsem na rob proge, zataknil naj bi se za vratca, zaradi česar ga je vodstvo tekmovanja diskvalificiralo. A je pritožba k sreči zalegla, po pregledu posnetka se je lahko vrnil na štart za polfinalni nastop.

»Očitno do dobrega rezultata res ne morem po enostavni poti, brez težav ne gre. Ko so me diskvalificirali, sem se pritožil, toda nisem iz švicarske reprezentance, da bi to zame urejalo šest trenerjev. Sam sem tekal gor in dol, pomagal mi je trener Primož Vrhovnik. Tako sem že zamujal na štart, šprintal in kričal, naj me počakajo, v štartna vratca pa prišel zadihan, najbrž s srčnim utripom 190 na minuto. Bilo je napeto, ampak očitno že mora biti tako,« je še vedno razburjen pripovedoval 27-letni svetovni prvak in znova prišel do ugotovitve, da pod stresom dobro deluje. Toda s prebojem v polfinale živčne vojne še ni bilo konec. Kajpak je znova napadal iz ozadja, naposled pa v cilj prišel kot zmagovalec skupine in se že lahko veselil svojega najboljša rezultata na tekmah svetovnega pokala v tej sezoni.

V velikem finalu je bil takoj po štartu na zadnjem mestu, nato pa se hitro odpravil v lov za vodilnimi. Ko je prehitel Šveda Victorja Anderssona, mu je delo s padcem olajšal Švicar Jonas Lenherr, pred njim je ostal le še olimpijski prvak Francoz Jean Frederic Chapuis. Odlično je finiširal, zmaga pa mu je naposled ušla le za nekaj centimetrov. »Na progi, kjer je bilo praktično nemogoče prehitevati, sem izvajal takšne manevre, da sem mislil, da bom umrl. A se je izšlo, če bi bil cilj še kakšen meter bolj oddaljen, bi morda ujel zmago. Nič zato, tudi drugo mesto je odličen rezultat,« je sklenil

Kot je priznal, je imel v naporni seriji tekem in neuspehov že težave z motivacijo, po sobotni tekmi se je močno razjezil, a se nato dan pozneje zbral za svojo sedmo uvrstitev na zmagovalni oder v karieri. Teh si je sicer po Kreischbergu želel še več in potihem upal, da se bo lahko znova boril tudi za kristalni globus. »Vedno je treba meriti najvišje. Še računam na kak podoben rezultat, a tudi sicer bom s sezono lahko zadovoljen,« je še dejal Flisar, ki si bo zdaj privoščil nekaj oddiha, nato pa vse moči usmeril še v zadnji dveh tekmi te zime.