Tiskane izdaje
Simpatični in zgovorni Velenjčan je letos šele vstopil v polnoletnost, pa zanj vemo že toliko časa. O njem smo že zdavnaj pisali kot o enem največjih deskarskih talentov, mladinskem svetovnem prvaku, letos februarja tudi o olimpijcu v Sočiju. Prav tam je širšo javnost glasneje opozoril nase, na tekmi v snežnem žlebu se je prebil v veliki finale in končal na osmem mestu. Pri 18 letih ima za seboj najbrž več tekem kot kakšen deskar pri tridesetih, v reprezentanci je namreč že debelih deset let. »Več kot pol življenja,« se je zarežal mladenič, ki je bil v najinem pogovoru zelo zrel in odrasel, a hkrati vendarle ohranil še nekaj najstniške razposajenosti.
Težko sem ga ujela v Koloradu, tam je imel v preteklih dneh prvo tekmo svetovnega pokala v snežnem žlebu. A se ni izšla po njegovih željah. »Poskusil sem s trikom, ki sem se ga na novo naučil pred sezono. A sem žal padel. Sicer bi bil to nastop za finale,« je obžaloval. Tekma v Copper Mt. sicer ni bila njegova prva to zimo, na Novi Zelandiji je že nastopil v seriji TTR, kar je nekaj povsem drugega kot tekmovanja pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS). »Vse poteka drugače, to so prave tekme za deskarje. Na tekmah FIS je razpoloženje veliko bolj zadržano, ni tako 'fajn'.« Je svetovni pokal zanj sploh ambicija in motiv? »Vsako tekmo, naj bo FIS ali TTR, si želim končati zadovoljen. Če naredim dober vtis na sodnike, še toliko bolje. Ne bi želel tekmovati le v eni seriji, pomembno je, da se preizkušam v obeh. Navsezadnje, FIS-tekme so bolj razširjene med vsemi ljudmi, TTR pa zlasti med najboljšimi deskarji.«
V žlebu pri 6 letih
Kako se je njegova zgodba na snežni deski sploh začela? »Kriva« sta seveda starša Robert in Jasmina Ravnjak, ki sta ga že zgodaj spoznala s snežnimi radostmi, nato pa mu omogočila, da je v njih užival po vsem svetu. »Mislim, da sem začel deskati nekje pri šestih letih, prvič sem se srečal s snežnim žlebom na družinskih počitnicah v Nassfeldu. To je bil sicer nekoliko manjši kanal, na pravem sem se preskusil na prvem reprezentančnem treningu v Franciji. Sprva se mi vse skupaj ni zdelo zelo zabavno, šele po štirih, petih letih sem spoznal, kako je to zahtevna, a hkrati lepa disciplina,« je razmišljal o svoji disciplini »half pipe«. Mnogi so ji v zadnjih letih priključili tudi »slopestyle«, ki je letos doživel olimpijsko premiero. Gre za serijo trikov na več zaporednih skakalnicah in napravah. »Sem eden tistih, ki tekmujejo v obeh disciplinah, ne mislim se omejiti le na eno, čeprav je zelo težko biti v vrhu v obeh. Slopestyle je v zadnjih dveh letih, pred OI, zelo napredoval. Sam sem mu letos namenil več pozornosti, nastopil bi rad na kakšni tekmi več in dokazal, da sem tudi tam konkurenčen, a bo težko. Če treniraš in tekmuješ oboje, imaš pol manj časa za posamezno disciplino.«
Ravnjak je s slovensko reprezentanco, ki jo vodi nekdanji odlični deskar Matevž Pristavec, letos treniral v Franciji, Švici, tudi na Japonskem, na Novo Zelandijo se je odpravil sam. Na prvi reprezentančni trening je sicer odšel pri osmih letih. »Malo smo kombinirali, hodil sem na reprezentančne treninge, veliko pa sta z menoj hodila tudi starša. Večinoma je šlo za tekme Burton AM Toura, na katerih sem vztrajal do 14. leta. Z očetom sem bil na Nizozemskem, z mamo sem šel v Anglijo, po Španiji, Bolgariji, na Poljsko ... Zdaj čedalje več treniram le z reprezentanco, ponekod pa grem tudi čisto sam,« je povedal o svojem zgodnjem odkrivanju sveta s serijo tekmovanj za amaterje. »Konkurenca je bila precej huda, veliko ljudi, ki je tam tekmovalo, je zdaj zelo uspešnih. Medijsko smo bili precej izpostavljeni, hitro so te opazili pokrovitelji. Te tekme so bile zelo pomembne za mojo kariero. Izkušnje mi zdaj pomagajo na tekmah, saj veliko lažje prenašam tekmovalni stres kot tisti, ki so resno začeli tekmovati pri 18 letih.«
Želel normalno k pouku
Tim-Kevin je kajpak odraščal povsem drugače kot njegovi vrstniki. Ko gleda nazaj, pravi, da mu je deskanje prineslo ogromno pozitivnega, veliko je potoval, prej odrastel, vendar hkrati tudi zamudil otroštvo. »To je drugačen svet, dogajajo se ti stvari, ki se preostalim ljudem ne. Nikoli ni dolgočasno, ves čas se kaj dogaja. Si tudi bolj samostojen in to te pozneje v življenju lahko dela močnejšega,« je naštel. Kaj pa negativna plat? »Poškodbe in to, da si toliko časa stran od prijateljev in družine. Morda se sliši nenavadno, a včasih sem si želel normalno hoditi k pouku in biti povsem navaden najstnik. Je res veliko odrekanja, zamudiš veliko pomembnih dogodkov, rojstnih dni, praznikov ... A vseeno jaz večinoma vidim samo pozitivno.«
Ko je začel svojo deskarsko kariero, je pregledal ogromno posnetkov največjih mojstrov tega športa, kot so Travis Rice, Shaun White, Kevin Pearce, Danny Davis ... V Sloveniji je imel za vzor Marka Grilca in zdajšnjega trenerja Pristavca. V vseh teh letih je kajpak močno napredoval, ko gleda stare posnetke svojih skokov, vidi, da so izvedbe posameznih trikov veliko bolj čiste in zanesljive. »Pri 13 letih se le vrtiš, si brezglav, vse se ti zdi lahko. Starejši si, bolj natančno razmišljaš o vsakem triku, ga izvedeš na lepši način. Veliko sem se posvečal slogu, izvedbi in tudi težavnosti trikov, kar je tudi najtežje nadgrajevati. Koraki v zadnjem času so vedno manj opazni, vedno težje je narediti napredek.«
Kot meni, ima največ rezerv prav pri težavnosti figur, ki jih izvaja v zraku. Glede izvedbe je bil vedno perfekcionist. Tudi na OI v Sočiju mu je popolno izveden trik prinesel pomembne točke v finalu. Kaj pa učenje novih akrobacij, koliko časa traja, da osvoji trik? »Težko je določiti čas učenja, saj je vsak trik drugačen, edinstven, pri vsakem je treba narediti kaj drugače. Moraš pa zagotovo pri vsakem narediti od 500 do 1000 ponovitev, da ga imaš popolnoma v nogah,« je še povedal mladi deskar in dodal, da poskuša kakšno znano figuro narediti tudi po svoje. Četudi za to ni veliko manevrskega prostora. »Lahko drugače primeš desko, greš pozneje v obrat. Nekateri gredo pri dvojnih in trojnih saltah bolj čez glavo, drugi dajo poudarek na osi. Vsak ima pač svoj slog.«
Tudi gimnastika
Najpomembnejše je torej vztrajno ponavljanje, a hkrati velik del njegovih priprav na sezono predstavlja tudi kondicijska vadba. Veliko poudarka je Ravnjak v zadnjih letih namenil gimnastiki, ki jo je s Sandijem Šajnom treniral v Mariboru. »Z njo dobivaš v podzavest orientacijo v zraku. Težko je pri treh saltah točno vedeti, kje si, a treba je pravočasno končati in začeti obrat. Gimnastika mi res pomaga. Veliko delam na trampolinu, na parterju,« je povedal in opozoril, da je zanj vse pomembnejša tudi telesna moč. »Vsak trik je fizično vse težje izvedljiv, vse več napora in truda je treba vložiti.«
Ko gleda na svoje dosežke, mu dva naslova in skupno štiri kolajne z MSP ne pomenijo toliko kot dober nastop na OI v Sočiju. »Šel sem tja brez pritiska, imel sem svoja pričakovanja, ki sem jih izpolnil,« je dejal Velenjčan, zanj je bilo letošnje leto res izjemno, veliko lepih stvari se mu je zgodilo. »Sploh po OI se je veliko stvari pozitivno obrnilo. Vesel sem, da sem naredil nekaj za prepoznavnost tega športa v Sloveniji. Tudi mediji so pokazali več zanimanja in upam, da se v prihodnosti najde veliko mladih fantov in punc, ki bodo radi deskali in bodo pri tem uspešni.«
