Stoch upa, da bo letalnica v Planici pravočasno dokončana

Kamil Stoch je kljub vsem lovorikam, ki jih je že osvojil, še vedno lačen uspehov. Da ima motivacije več kot dovolj, je 27-letni Poljak v Klingenthalu poudaril tudi v pogovoru za Delo. Čeprav mu je v areni Vogtland račune prekrižala poškodba gležnja, zaradi katere se je moral po ekipni preizkušnji odpovedati tudi posamični tekmi, Stoch optimistično zre proti nadaljevanju sezone.

Kako je z vašim gležnjem?

Še vedno je močno otečen.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Če sem iskren, še sam ne vem. Manjšo bolečino sem prvič začutil v petek zjutraj, naslednjič pa pred drugim skokom za uradni trening, ki sem ga kljub temu izvedel, zaradi česar sem sprva tudi vztrajal, da bom nastopil na ekipni preizkušnji. Ker pa je gleženj čez noč močno otekel, sva se skupaj s trenerjem Lukaszem Kruczkom odločila, da bom raje počival in se poskušal pripraviti za posamično tekmo, kar potem na žalost tudi ni bilo mogoče. To me zelo jezi, bo pa držalo, da bi bilo v tem trenutku vsakršno tveganje res nespametno. Kakor koli; več bo jasno po jutrišnjem pregledu pri zdravnikih, kljub temu pa sem optimist, da se bom že kmalu spet vrnil na skakalnice.

V prejšnji sezoni ste osvojili tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo, saj ste naslovoma olimpijskega prvaka v Sočiju dodali še veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Kako se počutite v vlogi plena, ki ga lovijo tekmeci?

Ne počutim se ravno tako. Naokoli ne hodim vzvišeno, misleč, da sem boljši od drugih. Nimam se za slavnega. Daleč od tega; trudim se ostati takšen, kakršen sem bil. Menim, da mi to dobro uspeva, saj se nisem spremenil. Če je le mogoče, pred televizijske kamere in novinarje stopim le takrat, kadar imam za to razlog. Sem seveda ponosen na vse, kar sem doslej že dosegel, imam pa še kar nekaj neizpolnjenih ciljev in neuresničenih sanj, zato sem stoodstotno osredotočen na to, da si jih uresničim.

Kateri so vaši glavni cilji v tej sezoni?

Na prvem mestu je vsekakor skupna zmaga v svetovnem pokalu, potem je tu domača tekma v Zakopanah, na katero se pripravljam zelo resno, ter seveda še svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Falunu.

Kaj pa novoletna turneja, ena redkih »trdnjav«, ki je še niste osvojili?

No, tudi ta bo ena od mojih tarč. Lagal bi, če bi trdil, da nočem zmagati v skupnem seštevku prestižnega tekmovanja štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji, vendar pa si ne bom nalagal dodatnega pritiska, govoreč, da ga moram osvojiti. Kakor na sleherni preizkušnji bom poskušal skakati normalno oziroma najbolje, kar znam, kaj mi bo to prineslo, pa bo pokazal čas.

Kako pa gledate na smučarske polete? V tej zimi bo kar sedem tekem na letalnicah, od tega tri na novi velikanki v Planici, če jo bodo seveda pravočasno dokončali.

Močno upam, da jo bodo, kajti planiška letalnica je ena mojih najljubših naprav. Zares sem vesel, da bo še večja, kot je bila, saj to pomeni, da bo tudi užitek bistveno večji.

Kako težko je braniti lovorike?

O tem ne razmišljam. Želim si iti le v korak s časom in stalno izboljševati svoje skakanje, saj lahko le na takšen način ostaneš na vrhu. Zato bom še naprej vedno dajal vse od sebe in se boril po svojih najboljših močeh. Konec koncev je – kako že pravijo – napad najboljša obramba. Vendar pa bi rad še enkrat poudaril, da se ne počutim ne kot napadalec niti kot branilec.

Podobno kot je bil Adam Malysz vaš vzornik, ste vi zdaj zgled reprezentančnim kolegom, ki že posegajo po odmevnih dosežkih. Kakšne možnosti pripisujete poljski ekipi na nordijskem svetovnem prvenstvu v Falunu in v pokalu narodov?

Nobena skrivnost ni, da že vrsto let sanjamo o moštveni lovoriki, ki smo jo vsekakor sposobni osvojiti. Smo namreč močnejši, kot smo bili, za nameček imamo več izkušenj. Ker imamo zelo mlado ekipo, sem prepričan, da je pred nami še zelo lepa prihodnost.

Kdo bo vaš najhujši tekmec?

Zagotovo ne bo le eden, temveč jih bo vsaj šestdeset ali celo sedemdeset. Vendar o njih ne razmišljam, ampak le o tem, kaj moram storiti, da bo moj skok kar najboljši. Osredotočen sem torej le nase in na svojo nalogo.

Kakšno je vaše mnenje o slovenskih skakalcih?

Menim, da imate zelo močno ekipo na čelu s Petrom Prevcem, ki je bil eden od najboljših tekmovalcev v prejšnji zimi. Glede na to, da je še mlad, je lahko še boljši. Verjamem, da bo še nekaj let krojil razplet pri vrhu, pri tem pa mu želim vse najboljše. Potem so tu seveda še Robert Kranjec, Jernej Damjan ter nekateri starejši in mlajši skakalci, torej izkušeni in motivirani tekmovalci.

Kako ste preživeli poletje?

Največ seveda v družbi soproge Ewe in družine, veliko časa pa sem prebil tudi v fitnesu in na skakalnici. Z ekipo smo trdo garali, da bi zimo pričakali kar najbolje pripravljeni. Verjamem, da smo opravili dobro delo in da bomo na koncu spet uspešni.

Menda ste v domačih Zakopanah ustanovili tudi svoj skakalni klub?

Zamisel se je porodila ženi in prijateljem, ki so menili, da ne bi bilo slabo, če bi imel svoj klub. Ideja mi je bila takoj všeč, saj se strinjam, da bi bil čas za to težko bolj primeren. Smučarski skoki so namreč ta čas na Poljskem izjemno priljubljeni, kar je treba izkoristiti; tako kot tudi mojo prepoznavnost. Klub smo poimenovali Eve-nement, z njim pa želimo pomagati mladim upom, da bi se lahko razvili v vrhunske skakalce.

Za nameček ste imeli čast poleteti z lovcem F-16. Lahko opišete občutke, ki ste jih doživeli pri tem?

Z besedami je to zelo težko opisati, je bilo pa fantastično. To so bili nedvomno eni od najlepših trenutkov v mojem življenju, ki jih nikdar ne bom pozabil.

Vas je bilo kaj strah?

Čeprav nisem bil stoodstotno prepričan, kaj me čaka, se nisem bal. Ravno nasprotno; bil sem poln adrenalina, v poletu pa sem izjemno užival.