Peter Prevc: Upam, da ne bo sedmim debelim kravam sledilo sedem suhih

Po treh izjemnih sezonah, ko je nizal vrhunske rezultate ter zbiral kolajne in kristalne globuse, se je slovenski smučarski skakalec Peter Prevc v prejšnji sezoni prvič soočil s krizo. Branil je zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, v razvrstitvi poletov in na novoletni turneji, ubranil ni nobene. Pred novo, olimpijsko sezono, ki se konec tedna začne v Visli, je tako dvomov kar precej.


Peter, nova zima je pred vrati, kateri občutek je ta čas v vas najmočnejši? Veselo pričakovanje, strah, dvom?

Po eni strani se seveda veseliš, da se bo vse skupaj začelo, da bo čakanja konec, a po drugi strani se vprašaš, ali si imel dovolj časa, da si naredil vse, kar si želel, kar si lahko. Malo pa te tudi skrbi, kako se bo vse skupaj začelo, obneslo.

Je bilo časa dovolj?

Vsi smo ga imeli enako, za zdaj mislim, da ga je bilo dovolj. Ne nazadnje imam že slaba dva tedna izbrano opremo za tekmo. Ko so rešena ta vprašanja, si lahko pomirjen, saj je to zelo pomemben del.

Katero vprašanje ste si v zadnjih mesecih – v povezavi s skoki – največkrat zastavili?

Kdaj se bo hitreje vse skupaj obrnilo navzgor, da ne bo več stopicanja na mestu oziroma malo gor in malo dol. Naveličaš se biti potrpežljiv, samega sebe spodbujati, delati v dobri veri, kakšen večji rezultat pa kar ne pride. A treba je tudi pogledati mesec dni nazaj, saj potem ugotoviš, da so se stvari premaknile na bolje.

Čas med sezonama bi bil lahko primeren, da si glava odpočije, a zdi se, da vam je poletna VN prinesla le še dodatne skrbi, saj ste se najvišje zavihteli na 16. mesto, na zadnji tekmi ste celo ostali brez finala, na DP pa ste bili deveti.

Na zadnji tekmi VN se sploh nisem mogel več vznemirjati, ker je bilo pač vse tako slabo, enako velja za DP, zato sem vse skupaj hitro »zapakiral in vrgel stran«. Rekel sem si, da je treba pozabiti, takšne tekme se zgodijo, treba je verjeti, da se ne bodo več. Sicer pa sem si psihično odpočil, tudi v prejšnjih letih z redkimi izjemami v poletnem tekmovanju ni bilo skoraj nič od mene. S tem sem se tolažil, da ni še nič izgubljenega.

Če se zdaj z nekajmesečno časovno distanco ozrete na prejšnjo zimo – kaj je bilo odločilno za veliko slabše rezultate kot v prejšnjih letih?

Očitno se je vse narobe sestavilo oziroma se je podrlo. Potem ko sem sezono pred tem, ko je vse šlo, kot sem si lahko le želel, postavil zadnji kamenček v mozaiku, se je en delček odkrušil in stvari so se začele podirati. Osredotočenost gotovo ni bila takšna, kot bi morala biti, za kar je krivo kup enih stvari. Drugi so me ves čas opazovali, veš, da te to ne sme zmotiti, a ko se ozreš nazaj, ugotoviš, da te je ravno toliko, da ti je nekaj malega vzelo. Ko se vse vrti okoli tebe, postaneš razdražljiv, želiš si, da bi te vsi pustili pri miru in spet gre delček zbranosti. Stvar, ki te sploh ne bi smela zmotiti, te. Preveč stvari mi je prišlo do živega, da nisem mogel biti več sproščen in osredotočen. Malenkosti naredijo razliko, skočiš tri metre manj v eni seriji, tri metre manj v drugi, dobiš slabše ocene in si kar naenkrat 15.

Imate občutek, da ste v reprezentanci po treh izjemnih sezonah tudi nekoliko zaspali na lovorikah in vas je začela konkurenca dohitevati ter prehitevati?

Hitro se pojavi vprašanje spanja na lovorikah, da. A če se ozrem nazaj, sem lani ravno tako trdo delal kot prej, a preprosto se stvari niso postavile na svoje mesto. Nismo delali enako kot pred tem, prilagodili smo se temu, kako bi mene in seveda tudi ostale še bolje telesno in psihično pripravili za sezono. Uvedli smo nekatere spremembe, a ni se sešlo. Sploh pa, če prečrtamo mene, so bili drugi rezultat primerljivi, a ko mojih dosežkov ni bilo, se je pač celotno skakanje znašlo v krizi.

Do lani je šlo pri vas vse navzgor, ste vsi skupaj sposobni krivuljo, ki je zdaj obrnjena navzdol, spet zasukati navzgor?

Vsekakor delam vse za to. Močno upam, da se ne bo uresničila zgodba o sedmih debelih in sedmih suhih kravah, ker potem bo zelo hitro česa konec ... Verjamem, zaupam temu, kar delam, ko si nekaj začrtaš, moraš temu slediti, in sicer kar nekaj časa, ne moreš vseskozi spreminjati programa treninga, ker potem nimaš več pojma, kaj je dobro, kaj je slabo, za kaj je nekaj dobro, nekaj slabo. Če malce brcneš tu v temo, izgubiš preveč časa.

Velikokrat ste v prejšnji sezoni in tudi zadnji poletni poudarjali »glavo«. Kaj vse ste storili za rešitev te težave?

Skušal sem jo razbremeniti v tem smislu, da se ob vsakem koraku, ki ga naredim, ne vprašam, kako bo to vplivalo na mojo kariero. Če me je poklical kolega za pijačo, sem šel in nisem gledal na uro, kdaj moram domov. Šel sem v hribe ali si našel kakšno drugo stvar, da nisem vseskozi razmišljal le o skokih, saj človek s tem dobi in ohrani več igrivosti in sproščenosti, ki sta še kako pomembni.

V kolikšni meri »glava« odloča v skokih?

Na koncu gotovo naredi veliko razliko. Glede na to, da vsi veliko treniramo, smo si po telesni plati podobni, glava pa odloči, kdo bo med najboljšimi tremi.

Pred začetkom prejšnje sezone ste dejali, da bo za vas še vedno vsaka uvrstitev v deseterico vrhunski rezultat. Bi to dejali še enkrat? Ko ste namreč dosegali mesta okoli 10, niste dajali ravno vtisa, da ste dosegli vrhunsko uvrstitev …

Če pogledam objektivno, je uvrstitev v deseterico vrhunski rezultat, a glede na to, da sem bil pred tem vso sezono veliko bližje enki kot desetki, ti potem 8., 9. mesto ne pomeni več prav veliko. No, ko si vso sezono okoli 10. mesta in še slabši, potem pa je tisti osmi rezultat spet veliko več vreden. Vse je odvisno od perspektive. V prejšnji sezoni nisem bil zadovoljen s takšnimi rezultati, v novi pa bom spet. Ko se zgodi kaj takšnega, kot se je meni v prejšnji zimi, začneš določene stvari spet bolj ceniti.

Katere spremembe bi najbolj izpostavili v pripravah za novo zimo?

Velika sprememba je bila predvsem ta, da sem bil veliko več na skakalnici. Veliko več je bilo tudi komunikacije s trenerji, kar je razumljivo. Poleg tega, da je ekipa A manjša, je dejstvo, da ko ti gre, se tako ali tako ni treba prav veliko pogovarjati, ko ti ne gre, pa marsikdo potrebuje več pojasnil in iskanja rešitev za nastali položaj. Več se sprašujemo, kje bi lahko še kaj izboljšali, da bi nam vse skupaj šlo lažje, prav tako pa se tudi sprašujemo, koliko bo treba še čakati, da se bo trend spet obrnil navzgor.

Krajše kondicijske priprave pa ste tokrat opravili tudi na Kanarskih otokih.

Da, to se je zgodilo prvič, čeprav mislim, da je bilo v letnem načrtu že tretjič, a nam je tale ustanova (SZS, op. p.) to črtala, ker je zmanjkalo sredstev. Letos pa nam je Goran izboril, da smo vendarle šli. Prej smo hodili v Medulin, a to prav velika sprememba seveda ni bila. Kanarski otoki so dobro deli, kakšne rezultate bo to prineslo, pa bomo videli.

Poleti ste tudi zamenjali proizvajalca smuči. Ste morda pričakovali takojšnji učinek te spremembe?

Saj učinki so. Sicer pa sem v vseh teh letih tako ali tako ugotovil, da nimaš z opremo nikdar težav, če dobro skačeš. Če imaš probleme sam s sabo, pa imaš tudi težave z opremo, saj ti ni nič všeč in potem iščeš izgovore tudi v tem. Morda bi bilo zame veliko lažje, če bi se mi z novimi smučmi takoj razpletlo, kot sem si želel, a moja tehnika ni bila za dobre rezultate.

V čem je glavna prednost Fischerja pred Slatnarjem?

Predvsem ta, da ima veliko večjo bazo tekmovalcev, ki so v vrhu, posledično tudi hitreje pridem do materiala, ki ga želim. Manj različnih smuči je treba testirati, da dobim tiste, ki so zame vrhunske.

Sezona, ki se začne v petek, bo pravi maraton, saj boste imeli na mednarodni ravni do konca marca prost le en konec tedna, vmes časa za popravke tako rekoč ne bo ...

Da, na začetku sezone je res treba biti pripravljen, da padeš v tisti pravi pogon. Če ti gre, veliko lažje hodiš od prizorišča do prizorišča, kot če ti ne gre. Smo pa že navajeni, da je sezona dolga in tekme iz tedna v teden. V četrtek greš na pot, v nedeljo ali ponedeljek se vračaš in tako vedno znova.

Lani je mednarodna zveza uvedla turnejo raw air, letos je novost Willingen 5, kjer bo prav tako poseben seštevek tekem in dodatne nagrade. Kako gledate na te novosti?

Turneja raw air je bila super, ker je bila odlično organizirana. Willingen 5 bo tik pred OI in morda so pri FIS tudi zato uvedli posebno točkovanje in nagrade, da teh tekem tekmovalci v zadnjih pripravah na Pjongčang ne bi izpuščali. Sam bi bil bolj za spremembo prizorišč, saj hodimo vseskozi po istih krajih. Že jaz, ki štejem 25 let, sem bil velikokrat v Lillehammerju, Oberstdorfu itd., kaj šele Robi (Kranjec, op. p.), ki je v karavani še toliko dlje. Mislim, da bi bile spremembe pri prizoriščih veliko bolj smiselne. Na severnoameriški celini imajo denimo številne skakalnice, a tam sem nastopil le na OI.

Katera tekma bo dala vedeti, kam pes taco moli?

Če sklepam po prejšnji, se bo do Engelberga (sredi decembra, op. p.) videlo, kje si. Lani sem do te postojanke stal na stopničkah, v Švici sem ostal brez finala, kar je napovedalo turbulentno sezono. In takšna je na koncu tudi bila.

S čim bi bili zadovoljni v novi sezoni?

Da bi užival na tekmah, ne da se bom grizel, kako se bom lotil preizkušnje, kako bi prišel do uspeha. In da ne bom potem po tekmah živčen in razočaran. Želim si, da bi jih zapuščal z dvignjeno glavo.

Se boste morali potruditi, da boste med najboljšimi Slovenci v novi zimi?

Če gledamo poletno državno prvenstvo, potem vsekakor ...

V prejšnji sezoni vas je v skupnem seštevku prehitel Domen. Kako se je spreminjal vaš pogled na brata, ko je postal vaš tekmec, ko vas je prehitel, ko se je tudi on znašel v krizi?

Seveda se te vse, kar je povezano z bratom, veliko bolj dotakne, tako uspeh, še bolj pa neuspeh. Če gre za neuspeh nekoga drugega, si rečeš, škoda, ker mu ni uspelo, pri bratu se vprašaš, pa zakaj mu ni uspelo. Veliko pogosteje začutiš željo, da se greš z njim pogovorit. Ko me je prehitel, pa so bili moji občutki odvisni od tega, kako sem se izkazal sam. Ko zdaj pogledam nazaj, mi je žal za Engelberg, da sem bil tako slabe volje in tečen, Domen pa je zmagoval. Nisem užival v trenutkih bratovega zmagoslavja, bolj sem bil osredotočen na svojo žalost kot na njegovo veselje in to bo treba v prihodnje popraviti. Brat je bil sicer zame vedno en otrok, ki marsičesa ni smel delati, kar sem sam lahko, no, danes pa ima ta »otrok« vozniški izpit.

Pred kratkim je vašo smučarsko družino pretresel dopinški prekršek Teje Gregorin. Kako gledate nanj?

Doping razvrednoti ves šport. Zoprno je, ker do odkritij pride s takšnim časovnim zamikom, a hkrati je to tudi dobra preventiva, saj morda koga, ki bi se poslužil nedovoljenih stvari, ki se jih ta čas še ne da odkriti, to odvrne od namere, ker se vpraša, če bo morda čez deset let to drugače. Sicer pa se po drugi strani s tem niti ne ukvarjam, k sreči v skokih doping ne more pomagati. Pri nas ni snovi, s katero bi bil stoodstotno povezan uspeh. Če kolesar vzame EPO, bo gotovo boljši, če bi sam denimo zaužil diuretik, bi bil resda lažji, a morda zaradi tega šibkejši, telo bi bilo izčrpano in zato ne bi bil nujno višje na tekmi.