Tiskane izdaje
Ljubljana – Športno kariero je končal Andrej Šporn. Smukač, ki se nikoli ni ukvarjal z okoljem in sledil čredi, ampak sam s sabo. Med Slovenci je bil sinonim za Kitzbühel. Tam je leta 2010 z 2. mestom dosegel rezultat kariere. V prejšnji zimi si je na najljubši progi strgal sprednjo križno vez in pravzaprav zapečatil športno pot.
Pot v svetovnem pokalu ste začeli kot slalomski up. Ko ste izrazili željo po hitrih disciplinah, ste dejali, da so to vaše pobožne želje. Zakaj?
Zadnje leto pri starejših dečkih sem bil državni prvak v vseh disciplinah, le v veleslalomu sem bil drugi. Po Kranjski Gori smo se kot mulci spuščali po gozdu, delali skakalnice in tekmovali, kdo bo v preži šel dlje naravnost. Pri mladincih smo za hitre discipline dobili Stojana Puhalja. Če po tisti sezoni ne bi šel v A-vrsto, bi lahko z našo ekipo naredil zgodbo. Zamenjal ga je Robert Žan, rezultati so drastično padli. Predlagal sem, da se za tri tedne vrnem v klub in naredim bazo. Dejali so mi, da moram v tem primeru vrniti njihov denarni vložek. Kariero mi je rešila izključitev iz reprezentance v sezoni 2000/01. Zalotili so me s fugo, prepovedali so mi tekmovati. Poldrugi mesec sem z Janezom Šmitkom vsak dan vadil slalom. Spet so prišli rezultati. Robert Žan je bil tisti, ki mi je požrl tri, štiri leta kariere.
Vedno ste povedali na glas, kaj vas tare.
Če me kaj moti, to povem. Lahko se skozi razpravo tudi spremo, pomembno je le, da rešimo težavo. Z Burkijem sva imela tak odnos (pod vodstvom avstrijskega trenerja Burkharda Shafferja je vknjižil najboljše rezultate kariere, op. p.). V Čilu sva se enkrat močno sprla, skoraj sva se stepla. Nato sva se usedla, našla rešitev in steklo je naprej. Tudi z Janezom Šmitkom sva tako delovala. Prenesem, če kdo vpije name. Ne maram pa, če mi pri tem ne predstavi argumentov.
Pri težavah s smučarsko zvezo ste, denimo, zastopali tekmovalce. Kaj ste se pri tem naučili?
Bil sem potegnjen v to. Najbolj me je motil učinek, saj sem se počutil, kot da govorim steni. Rešitev ni bilo. Ogromno časa sem porabil, z zveze ni bilo resnega odziva, hkrati pa se s tekmovalci nismo mogli poenotiti. Po rojstvu prvega sina sem se umaknil.
Sicer pa ste imeli status garača.
Lahko ponovim, kar je zame dejal Šmitek: sem motorični debil. Ko sem bil še pionir, mi je oče za vajo namestil cev, nanjo pa desko za ravnotežje. Po treh sekundah sem padel z nje. Po dveh tednih bi lahko na njej bral časopis. Potrebujem trening, dril. Za vsako novo stvar.
Torej ste potrpežljivi in vztrajni.
Predvsem vztrajen. Kar že meji na trmo. Ta je bila vedno v meni.
Jo lahko povežemo tudi s tem, da ste vsako sezono vse stavili le na Kitzbühel?
Ne drži, to je novinarska fama. Mi je bil pa vedno všeč. Svoj prvi nastop na Streifu sem končal na 35. mestu, le 18 stotink za točkami. Na treningu smo imeli kvalifikacije za tekmo, bil sem v sobi s Fritzem Stroblom, ki je takrat tekmoval za Slovenijo. Na tekmi ni štartal zaradi mene, kmalu zatem je končal kariero. Kitzbühel je psihološki preizkus za tekmovalce. Takoj po štartu se začne dogajati. A vsak smuk je težek in jaz ga nisem jemal drugače – to je bila moja prednost. Nekoč je bil še bolj brutalen, bolj leden. Pozneje ga niso več pripravljali z vodo, kar meni ni šlo na roko, saj je bilo treba smučati bolj z občutkom, jaz pa tega nikoli nisem počel.
Imate s Streifom neporavnane račune?
Bil sem zelo blizu zmagi. Enkrat sem jo izgubil po svoji trapariji. Bil sem sedmi, vodil sem do Hausberga, potem pa sem malo preveč dirketno prišel v tisti predel. Neporavnan račun je tudi diskvalifikacija, za katero nisem bil kriv. Smučka je bila za sedem stotink milimetra previsoka.
Vaš zdravstveni karton vsebuje kar nekaj poškodb.
S hrbtom sem imel težave tudi po operaciji. Problem je, ker se je varčevalo tam, kjer se ne bi smelo. Od sezone 2005/06 do te nismo imeli fizioterapevta. Nekateri trenerji so mi dejali, da so fizioterapevti za razvajanje. Trener, serviser in fizioterapevt so tri enako pomembne osebe, ki jih športnik potrebuje! Poškodoval sem si tudi palec na roki, zlomil zapestje, si strgal ahilovo tetivo in sprednjo križno vez. Pri zlomu zapestja se na preiskavah ni videlo, da bi bilo kaj narobe, jaz pa sem čutil bolečine vsakič, ko sem premaknil roko. Štartal sem na superveleslalomu s prilepljeno palico na roki. S protibolečinsko injekcijo so mi pomagali Kanadčani, potem Nemci. Pozneje se je v Ljubljani na rentgenu videlo, da je sklep počen. Dobil sem protibolečinska zdravila, tri mesece sem bil na maksimalni dozi, da sem lahko tekmoval. Sledila je operacija.
Zelo dobro ste spoznali anatomijo človeka.
Pozabil sem omeniti še stransko križno vez. Eno sem pretrgal, drugo natrgal, fibula je počila. Za zdravljenje stranske vezi dobiš opornico. Ker nisem imel strganih dveh, se je komisija odločila, da je ne dobim. Med fanti sem povprašal, kdo jo ima, in ponjo šel k Alešu Gorzi na Koroško. Po štirih tednih je sledil ultrazvok, vez se je zacelila.
Omenili ste pomoč tujih ekip. Je tega veliko?
Med sabo si zelo pomagamo. Izjema so Avstrijci. Tekmovalci bi sicer morda sodelovali, ampak takoj ko pomagajo, dobijo z vrha po glavi. Nagajajo, zato jih nihče ne mara. Nekoč so pred veleslalomom v Söldnu trenirali na Mölltalu, teren je bil polit, veleslalomska proga pripravljena. Dogovor je bil, da tudi mi, ki ne bomo tekmovali, opravimo vadbo. Pa nismo. Ker je teptalni stroj zmlel led na terenu. In zgodbe je bilo konec.
To je pa grda, nešportna poteza.
Vedno to počnejo. Delali so po svoje, tudi ko se je začelo meriti višino smučarskih čevljev. V peto so zvrtali luknjico, da je merilna naprava, ki je imela na koncu bunkico, šla čez njo. Tako so lahko višje stali. Tudi štartne številke so lakirali, da bi bili bolj aerodinamični. Vedno so hodili po robu ali čez.
Na katero obdobje imate najlepše spomine?
Super je bilo, ko sem bil v B-ekipi, treniral nas je Pavel Grašič. Pa ko sem prišel v A-vrsto, bilo nas je kakšnih 12 v ekipi. Pozneje sem pri mlajših kolegih pogrešal, da v popoldanskih urah nismo igrali košarke, nogometa ali odbojke, kot smo jih s starejšim rodom. Vsi se bojijo, da se ne bi poškodovali. Tudi obdobje z Burkijem je bilo lepo. Z izjemo zadnjega leta. Pravzaprav mi je žal, da je takrat šel.
Ampak takrat ste v skupinskem uporu stopili na stran sotekmovalcev, kajne?
Na prvem mestu je zame ekipa. Čeprav predstavljamo individualni šport, mora ekipa delovati. Nisem bil za to, da Burki gre. A dvomim, da bi še kdo razen mene ostal, če on ne bi šel. Nabrale so se zamere. Veliko je znal, omogočil nam je veliko, kar naši trenerji ne morejo. Za marsikoga pa je bilo težko.
Zdaj stopate na novo pot.
V vlogi trenerja se ne vidim, morda bi lahko pomagal na zvezi, tekmovalcem. Zdaj sem pri projektu ledena fantazija zadolžen za tehnično izvedbo. Ne želim si redne službe z osemurnim delovnikom. Imam široko znanje, od športa do računalništva, gradbeništva ...
Kakšna je vaša poslovna ideja, povezana z gradbeništvom?
Kupil bi kakšno stanovanje, ga prenovil in prodal. Doslej sem jih prenovil pet in pridobil veliko izkušenj. Vrata si puščam povsod odprta.
Zdaj boste več časa tudi z družino. Bi si želeli, da se vaša sinova usmerita v vrhunski šport?
Če bosta sama dva to želela, ju bom podprl. Ampak raje vidim, da do tega ne pride. Vrhunski šport je daleč od tega, da bi bil zdrav. Naporen je za telo, veliko poškodb in obrab je. Najbolj pa me moti, da so športniki samo še lutke v luči denarja. Poglejte, kaj se je zgodilo v smučanju. Intervali so šli na dve minuti in pol za prvo dvajseterico na štartu, zakaj, zaradi televizije. Pri tem pa trideseti tekmovalec na štartu nima več niti približno enakovrednih razmer kot tisti pred njim. Spomnim se superveleslaloma v ZDA, ko so zaradi vetra odlagali začetek. Z 10.30 na 10.45, pa potem na 11. uro in 11.15. In nato naenkrat na 14. uro. Kaj pa je, smo se spraševali. Ženska tekma v Kanadi. Pomemben je bil televizijski prenos. Sploh ni več pomemben športnik, njegova varnost, ampak samo še denar. Mednarodna smučarska zveza je zastarela organizacija, ni novih idej. Šport ni namenjen tekmovalcem, ampak sponzorjem in to me najbolj moti.
