Vsi pričakujejo, da gre pot vedno le navzgor

Najlepše čase Zlate lisice so s svojimi uspehi vedno prinašale slovenske smučarke. Zadnja leta Tina Maze, pred njo Urška Hrovat, prvo pravo evforijo je zakurila Mateja Svet. Ko se je ta poslovila in se je mnogim v šoku zdelo, da bo slovenskega smučanja kar konec, je prišla Nataša Bokal. Zmago iz leta 1991 je postavila na vrh lestvice najljubših smučarskih spominov.

Dolgo in težko smučarsko pot je prehodila. Kot 16-letnica je leta 1984 v svetovnem pokalu prvič nastopila prav na domači tekmi, poslovila pa se je dvajset let pozneje. Vmes so jo nenehno ustavljale poškodbe, a motivacije za vrnitev ji ni nikdar zmanjkalo. »Zaradi ljubezni do smučanja,« je dejala smučarka, ki je v svoji karieri prestala kar enajst operacij kolen, imela je tudi težave s hrbtom in ramo. Brez njih bi gotovo še kdaj posegla na vrh, tako kot je tisti sanjski konec tedna v Kranjski Gori (nekoč je dejala, da ji v Mariboru verjetno to ne bi nikoli uspelo), ko je zmagala v slalomu, v veleslalomu pa osvojila drugo mesto. Lovorika za najboljšo lisičko je postavila tudi pred srebrno kolajno s SP 1991 v Saalbachu. »Mislim, da mi je res ljubša Zlata lisica, vendarle se je ta uspeh zgodil na domačih tleh. To je bil prvi takšen rezultat, v tej evforiji stopiš v neki drug svet,« se je spominjala najlepših dni kariere.

Tako s Tino kot z Matejo

V njej je smučala tako z Matejo Svet kot s Tino Maze, dvema velikima imenoma slovenskega smučanja. Obdobji sta seveda neprimerljivi. »Obe sta bili od malega vrhunski smučarki, obe sta imeli kar dobre razmere za razvoj, še zlasti Mateja, ki je bila prva vrhunska smučarka, s katero so delali načrtno, da je lepo napredovala v svetovni pokal. Res je, da sem bila z obema, a težko ju primerjam. Šlo je za dve različni obdobji, v katerih sem se tudi jaz spremenila. Mateja je bila moja generacija, bila je moja tekmica. Ko je prišla Tina, sem bila že starejša in sem nanjo gledala drugače. Vedele smo, da jo bo treba še marsikaj naučiti in ji pomagati, imela je 16 let, me pa že več kot 30,« se spominja. Že tedaj je v reprezentanci spoznala tudi Ano Drev. »Ja, res sem bila dolgo na sceni,« je dejala v smehu in poudarila, kako vesela je za uspeh 18 let mlajše kolegice, ki je včeraj, podobno kot nekoč sama, razveselila domače navijače.

Drevova je v ospredje stopila v odsotnosti Mazejeve, podobno kot je sama, ko je odšla Svetova. »Ko se je Mateja poslovila, ni na nas nihče resno računal. A ko smo začele smučati bolje, je bilo drugače. Pritiska je toliko, kolikor si ga naložiš sam. Saj neposredno nihče ne pritiska nate. Ko pa dosežeš dober rezultat, ljudje pričakujejo, da bo šlo le še navzgor. Eni se s tem lažje spoprimejo kot drugi,« je še dejala o bremenu, ki ga je nosila v tistem času. In če bi lahko šla še enkrat na začetek kariere? »Zadovoljna sem z vsem, kar je bilo. Morda bi se prej lotila stvari bolj profesionalno, dolgo časa nisem točno vedela, kaj in kako. Na koncu se je vse dobro izteklo, ničesar ne obžalujem. Morda bi lahko kakšno leto prej uspela, a očitno mi je bilo tako namenjeno, vsaka šola pač nekaj stane.«

Smučanja tudi po 20 letih profesionalne tekmovalne kariere ni zapustila. Posvetila se je vzgoji mladih talentov, danes deluje kot trenerka v zagrebškem klubu, kjer skrbi za skupino 16- in 17-letnikov. Na Hrvaškem nimajo veliko možnosti za trening, prisiljeni so odhajati v tujino, seveda se ne vračajo vsak dan domov. Poleti in jeseni so večinoma na ledeniku Hintertux, pozimi v Innerkremsu, tudi v Sloveniji so veliko, denimo na Golteh, kjer je Bokalova občasno pomagala v smučarski šoli. Njeno delo ni preprosto. V smučanju je vse manj denarja, ekipe so manjše, vse več dela pade na posameznike. Bokalova ni le njihova trenerka, temveč tudi voznica, postavi in pripravi jim progo, popoldne pa tudi kuharica, poleg tega z njimi opravi kakšen kondicijski trening. »Delo je kar zahtevno, za žensko še toliko bolj, je pa res, da vsako leto srečujem več ženskih trenerk na terenu. Je velik napor, a ljubše mi je to, kot da bi morala sedeti nekje za računalnikom. Vedno je bila moja želja, da ostanem v športu.«

Mladim manjka volje

Ker je že tako dolgo v smučanju, ima dober vpogled v način dela z mladimi, a pravi, da ga je z nekdanjimi časi težko primerjati. »Rekla bi, da ničesar ne potrebujejo, še kakšno stvar imajo preveč. Na splošno je mnogim morda vse malo preveč prineseno na pladnju. Pri nas je bilo tako, da si se moral že od malega boriti in se truditi, da si sploh lahko kam šel, nič ni bilo samoumevno. Na splošno jim manjka več zavzetosti in volje, tako kot celotni družbi, vsi bi delali po liniji najmanjšega odpora in po najkrajši poti prišli visoko. To pa na žalost ne gre.«

V mladinski pogon tako pri nas kot tudi pri naših južnih sosedih vse manj vlagajo. »Zelo malo jih ostane, že skozi otroško reprezentanco se naredi veliko sito. Tisti, ki ne pridejo naprej, se hitro naveličajo, le redki vztrajajo. Hrvati imajo nekaj nadarjenih in dobrih, ali jim jih bo uspelo pripeljati na višjo raven, pa je drugo vprašanje,« je opozorila, kje mnogokrat plačujejo davek slabih rezultatov v svetovnem pokalu. »Denarja ni že za A-reprezentanco, tekmovalci pozno začenjajo treninge, so dolgo prepuščeni sami sebi, znajti se morajo po svoje. To nas tepe.«

Tako Gorenjka redno in pozorno spremlja tudi svetovni pokal. Na prizorišča za zdaj nima časa hoditi, a po televiziji vedno ujame vsaj kakšen del tekme. Zadnje čase jo je najbolj navduševal slalomist Henrik Kristoffersen, razjezilo pa dogajanje v Kitzbühlu. »A kaj moremo, ta naš šport je krut.«