Z nasmehom s Pokljuke

Proga med pokljuškimi smrekami je tudi za izkušene biatlonce prav posebna in težko primerljiva z drugimi tradicionalnimi postajami v sezoni. A Anton Šipulin, 27-letni Rus, se tu vedno znova dobro počuti. In tako je tudi že od prvega dne v tem decembrskem sporedu v Sloveniji opozoril nase z zmago v šprintu, na vrhu pa je bil tudi včeraj.

Popotnica s prejšnjega tekmovanja v Hochfilznu za vodilnega biatlonca Rusije ni bila posebej spodbudna, četudi mu je 5. mesto v zasledovanju po 11. v šprintu kazalo pot navzgor. Nato pa je že v prvem poskusu na gorenjski planoti ugnal vso konkurenco in tako jasno nakazal svojo vrnitev v izbrano družbo zmagovalcev. Na pokljuški petek se je veselil svoje 6. zmage doslej, druge na slovenskem prizorišču, podvig pa je nato ponovil še včeraj. Ko se je namreč nazadnje karavana svetovnega pokala ustavila pri nas, marca letos, na prvi poolimpijski tekmi, je bil najboljši v zasledovanju, v katerem pa je bil v sobotnem soncu tokrat 2.

»Seveda bi bilo lepo zmagati še drugi dan zapored, a najbolj pomembno je, da sem bil na odru. Svendsen je bil tokrat prehiter, ko mi je ušel za 20 sekund, mi je bilo takoj jasno, da mi v zadnjem krogu ostane le še boj za ubranitev 2. mesta. Morda bi bil lahko v končnici hitrejši, a zmaga je bila nedosegljiva. Sem se je pa veselil spet na tekmi s skupinskim štartom, tako da s Pokljuke v domovino odhajam prav nasmejan,« je včeraj potegnil črto pod pokljuško tekmo. Z diplomo pravnika bo nekoč, po končani športni poti, prikorakal skozi vrata kakšne pisarne, zdaj življenjske cilje namenja predvsem športu.

»Navadil sem se prenašati breme tekmovalca v najbolj priljubljeni smučarski panogi pri nas. V prvih letih ni bilo prav preprosto, zdaj je že vse v najlepšem redu,« poudari vodilni ruski reprezentant in zdaj tretjeuvrščeni v skupnem seštevku svetovnega pokala. A ne glede na to, da ga zahteve domače športne javnosti ne obremenjujejo, je v tej poolimpijski sezoni zelo motiviran. V Sočiju, na prvih zimskih igrah v Rusiji, se mu namreč podobno kot drugim domačim reprezentantom niso uresničile sanje o beri biatlonskih kolajn, domače navijače je zares potolažila le moška štafetna zmaga, v kateri je skozi ciljno črto kot član zadnje predaje pritekel prav sedanji pokljuški junak.

Ni pa naključje, da mu vedno znova ustrezajo razmere na slovenskem prizorišču. »Uživam na Pokljuki in v Anterselvi,« je povedal, pogled v statistiko je nato razkril, da se je šestih zmag od dosedanjih posamičnih sedmih veselil prav na teh dveh štadionih: »Visoke gore mi vlivajo prav posebno energijo. Pogled na vršace mi potrdi, da sem v okolju, kjer je doma prava zima.« Kajpak se le nasmehne ob namigu, da ga vsaj za zdaj to sezono spremljajo vse prej kot hladne zimske razmere, vseeno pa bo Pokljuka zanj – ne glede na vreme – ostala prav posebna.

Danes ji bo z drugimi reprezentanti pomahal v slovo, a najpozneje do naslednjega decembra, ko bo to slovensko prizorišče vnovič tretja postaja sezone. Najbrž pa se bo, kar se je pri ruski izbrani vrsti zgodilo že večkrat, na Pokljuko vrnil v času poletnih priprav. Prve naslednje ga sicer čakajo v Hochfilznu na Tirolskem. »Vem, ne bom prav veliko doma, a če hočeš v športu ohraniti visoke cilje, potem v tekmovalni sezoni ni dolgega oddiha,« nam je dejal pred današnjo vrnitvijo v domači Jekaterinburg. Tam bo le dva dneva. »Nato nas že čakajo nove priprave, za bazo smo si tokrat izbrali Hochfilzen. Tam bomo preživeli silvestrski večer, kajpak se bo vse sukalo okrog treninga za januarsko nadaljevanje. Lepo je bilo na Pokljuki, a zdaj že razmišljam o Oberhofu,« je še dejal prvi adut ruske vrste.