Zaljubljeni v rutino in preteklost

Po vsem, kar se dogaja v zadnjih letih, ni dvoma, da je smučarski šport v krizi. Pa ne samo zaradi 20-odstotnega padca posla v zadnjih treh letih, ampak tudi dejstva, da je čedalje manj pokroviteljev. Nepojmljivo je, denimo, da olimpijska zmagovalka Dominique Gisin in njen švicarski rojak Patrick Küng, sicer zmagovalec Wengna, tik pred začetkom sezone še nimata glavnega sponzorja.

Ovomaltina, ki je bila dolga leta eden najbogatejših pokroviteljev švicarskih alpskih smučarjev in smučark, je z olimpijskimi igrami zaključila s podporo, prav tako tudi nekaj drugih večjih sponzorjev. Preostali so zaprli vrata za osebne pokrovitelje, tako da bo Küng, ki je prek menedžerja Armina Maierja, sicer nekdanjega kolesarja, težko iztržil 250.000 švicarskih frankov, kolikor zahteva za napis na čeladi. V podobnem položaju je tudi Gisinova. Pred desetimi leti in več takšnih težav ni bilo. Pogodbe so bile bogate, zdaj pa se vsote občutno zmanjšujejo.

V zadnjem času se je zvrstilo še nekaj dogodkov, ki kažejo, da smučarski šport, zaljubljen v rutino in preteklost, caplja za velikimi svetovnimi športi. V oči bode predvsem odpoved novoletnega smuka v Bormiu, ki je veljal za enega od klasičnih prizorišč svetovnega pokala. V Italiji je bil sinonim za alpsko smučanje, tako kot je Streif v Kitzbühlu za Avstrijo, Lauberhorn v Wengnu za Švico, Face de Bellevarde v Val d'Iseru za Francijo ali pa Kreuzweg v Garmisch-Partenkirchnu za Nemčijo.

V Valtellini odpoved zaradi turizma povezujejo s smrtjo Pina Dieguja, ustanovitelja tamkajšnjega turizma, ki je bil s podjetjem Ottagon sponzorsko pomembno zasidran v italijanski košarki (Armani, Cantu, Roma, Biella, Mantova), a tudi v belgijski in ruski. Med božičnimi in novoletnimi prazniki želijo progo Stelvio dati na razpolago 30.000 turistom, kolikor jih vsako leto pride v ta del Alp. Odpoved Bormia je prišla dva tedna po njegovi smrti. Italijanski novinar Pierangelo Molinaro je v Gazzetti dello Sport v komentarju »Odpoved avtogol« opozoril na dejstvo, da bo nekoč zakotni Bormio brez svetovnega pokala sčasoma padel v drugoligaško turistično destinacijo, češ zakaj bi se smučarji izogibali bolj pristopnim in priročnim središčem v Avstriji, Švici in Franciji, da bi prišli v Bormio oziroma Valtelino, ki je – tako kot nekoč Val d'Isere – zaslovela prav zaradi svetovnega pokala. Kakšen izziv za smučarje pa bodo smučišča, na katerih ne tekmujejo več asi, kakršni so bili nekoč prvaki Stelvia – od Pirmina Zurbrigna, Hermanna Maierja, Alberta Tombe, Bodeja Millerja, Stefana Eberharterja, Darona Rahlvesa, Oleja Kristiana Furusetha in Aksla Lunda Svindala do našega Andreja Jermana?

V Alpah, predvsem v Avstriji, Franciji, Švici in Italiji, je več kot 600 smučarskih središč z več kot 10.000 progami, zato je krajev, željnih svetovnega pokala, zagotovo dovolj. Mednarodni zvezi FIS tako ni bilo težko najti nadomestnega prireditelja za izgubljeno tekmo v Bormiu. Smuk bodo izvedli v bližnji, 18 km oddaljeni St. Caterini, kjer so bile leta 2005 ženske tekme svetovnega prvenstva. Vprašanje pa je, koliko časa bo Valtellina ostala v koledarju. Italijanski novinarji pišejo, da je slovo Bormia bolj »adio kot arrivederci oz. zbogom kot nasvidenje«.

Šved Niklas Carlsson, novi mož v FIS, zadolžen za razvoj smučanja, se zaveda, da bo treba razmisliti, kako se priključiti športom, ki so z globalizacijo dobili nov zagon in rast na vseh ravneh. Opozarja pa na previdnost oziroma zgodovino in tradicijo smučanja. Da pa globalizacija vendarle ni tako zveličavna, je ob odpovedi kandidature Osla za OI 2022 poudaril predsednik FIS Giancarlo Kasper. Po odpovedi štirih – Stockholma (Švedska), Krakowa (Poljska), Lviva (Ukrajina) in Osla (Norveška) – od šestih kandidatov za pripravo iger leta 2022 je jasno, da je gigantizem postal velika zavora. Norvežani so, tako kot Švedi in Poljaki, z referendumom krepko zavrnili pet milijard evrov vreden olimpijski projekt. Še pred uradno kandidaturo so se ji z referendumom odpovedali tudi v St. Moritzu in Münchnu ... Odpovedi krajev, v katerih so zimski športi s smučanjem na čelu zelo razviti, kaže, da zanimanje zanje pada, pa naj velemožje iz MOK in FIS še tako vztrajno govoričijo, da gre za politične odločitve. Referendumi in odpovedi tekmovanj govorijo drugače.

V igri za OI leta 2022 sta ostali le še dve mesti oziroma državi – Peking in Kitajska ter Almati in Kazahstan. Ne glede na ves posel in dobiček, s katerim zavajajo v MOK (Oslo naj bi se odreklo 697 milijonom evrov), pa je dejstvo, da se v zadnjem času čedalje več globalnih iger in tekmovanj dogaja v državah, kjer je najmanj demokracije in svobode ter največ revščine. Igre v Sočiju so, denimo, stale 40 milijard evrov ...